davek od premoženja - poslovni prostori - davčna oprostitev
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev davčnega dolžnika - ugovori dolžnikovega dolžnika - posojilna pogodba - neobstoj dolga
Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe: tožeča stranka namreč kot dolžnikova dolžnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe (delno) več ne obstoji. Vendar tega po presoji sodišča ni uspela dokazati. Iz bančnih računov ni razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato neverodostojna. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, na drugačno odločitev ne vpliva.
DDV - vračilo DDV - pravica do popravka DDV - zavrnitev vloge za vračilo DDV
Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstajati, nima več statusa zavezanca za DDV, zato ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega DDV. Po ZDDV-1 fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O.
V obravnavanem primeru je toženka lahko kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam izdala izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdala nov sklep o uvedbi postopka (oz. razširitev sklepa o uvedbi postopka), saj je PRD vseboval tudi ugotovitve v zvezi z oddajo prikrojenih samostojnih ponudb, gre pa za isti očitek, razdelitev trga pisarniškega materiala med strankami postopka. Logična pa je tudi utemeljitev toženke v točkah 526 – 530 izpodbijane odločbe, da gre v obravnavani zadevi za enotno, kompleksno in trajajočo kršitev, ki se je končala novembra 2012.
Toženka je v času do oprave nenapovedane preiskave pridobila dokaze, ki so kazali na obstoj kršitve določbe 6. člena ZPOmK-1, je pa predhodno v sklepu o uvedbi postopka utemeljila, da iz podatkov, ki jih ima izhaja verjetnost kršitve 6. člena ZPOmK-1, potrebovala pa je podatke - dokumente, ki so jih posedovale stranke postopka, ki jih do roka izvedene preiskave niso predložile samostojno, zato je iz razloga, ker je kršitev 6. člena ZPOmK-1 ena od najhujših kršitev konkurenčnega prava, imela podlago za opravo tudi nenapovedane preiskave.
Kljub temu, da sklenitev skupne ponudbe sledi legitimnemu cilju - zadovoljitvi pogojem javnega razpisa, to ne izključuje, da je bil cilj strank omejevanje konkurence, vendar je v tem primeru treba ta cilj omejevanja dokazati.
Dokaz, da je bil cilj sporazuma omejevanje konkurence, bi bila lahko le nesporna ugotovitev, da bi pogoje razpisa lahko zadovoljila vsaka stranka postopka s samostojno ponudbo, pri čemer bi bilo treba ovreči trditve, ki jih je tožnica dokazovala v odgovoru na PRD.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - pobot - tožbena novota
Navedbe, ki se nanašajo na pobot zarubljenega zneska s terjatvijo, ki naj bi jo imela tožnica do davčnega dolžnika, so nedovoljena tožbena novota. Kot izhaja iz tožbe, so se skladno z ugotovitvami davčnega organa pogoji za zatrjevani pobot iztekli dober mesec dni pred izdajo sklepa o rubežu terjatve. Čim pa je tako, je imela tožnica možnost navajati dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo akta.
ZFPPIPP člen 5, 21, 21/2, 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
postopki zaradi insolventnosti - prednostne terjatve - poenostavljena prisilna poravnava - posodobljeni seznam terjatev - prispevki za socialno varnost - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba
V postopku (poenostavljene) prisilne poravnave so nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka, navadne terjatve, za katere skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, če so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - tožbena novota
Tožnica in njen družinski član že z višino dohodka presegata limit za dodelitev BPP, zato se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugih dohodkov in prejemkov, niti v presojo drugega premoženja tožnice in njene družine.
postopki zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - globa za prekršek - davčna izvršba - nastanek terjatve
Odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. V konkretnem primeru pa se izterjujejo terjatve, ki so postale izvršljive po 19. 1. 2010, ko je nastopil odpust obveznosti, zato odpust zanje ne velja. Uveljavljeno stališče sodne prakse namreč določa, da terjatev nastane šele z njeno izvršljivostjo, ne pa že z izdajo odločbe o denarni kazni.
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ izda začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe oz. po poteku roka za predložitev obračuna, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v primeru večjega davčnega dolga, ki ga je opredelil z zakonodajalec s spremembami ZDavP-2, in sicer z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V takih primerih je davčni organ dolžan izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in nima diskrecijske pravice oz. pravice prostega preudarka. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede verjetnega obstoja davčne obveznosti zadostna, prav tako pa je tudi v zadostni meri obrazložena njegova verjetna višina.
dohodnina - odmera dohodnine - plača - prispevki za socialno varnost - povezane osebe
Tožnica je zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 ugovarjala, da ji del dohodka s strani družbe A. ni bil izplačan, temveč so bili zaradi upoštevanja pokojninske dobe od dohodka plačani samo prispevki za socialno varnost za obdobje od 1994 do 1998 ter da se zato obračunane plače od teh prispevkov pri odmeri dohodnine ne bi smelo upoštevati. Tudi sodišče ji pri tem ne more slediti. Izplačevalec dohodka, družba A. d.o.o., je bil ob predaji REK obrazca poleg plačila obveznih prispevkov za socialno varnost dolžan tožnici izplačati tudi osebni dohodek in akontacijo dohodnine. Obveznost oddaje obračuna REK nastane ob izplačilu dohodka in tožnica je kot povezana oseba omenjene družbe to vedela. Kot povezana oseba pa se je tudi po prenehanju delovnega razmerja v omenjeni družbi (lahko) dogovorila, da ji le-ta plača razliko manjkajočih prispevkov za obdobje od leta 1994 do 1998 brez neto izplačila dohodka. S tem dogovorom se je odpovedala izplačilu neto plače, medtem ko ji je bila bruto plača dejansko dana na razpolago. Na podlagi obstoječe zakonske ureditve ni mogoče obračunati prispevkov za socialno varnost od plače, pri tem pa ne obračunati akontacije dohodnine. Glede neto plače pa je mogoče, da je plačana, da se ji je prejemnik odpovedal ali pa da obstaja o tem spor med prejemnikom in izplačevalcem. Okoliščine konkretnega primera, tudi povezanost oseb in vloga, ki jo je tožnica imela v družbi A. (družbenica, direktorica), utemeljujejo ugotovitev, da se je tožnica delu neto plače odpovedala.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
DDV - dodatna odmera DDV - davek od dohodkov iz dejavnost - povečanje davčne osnove - davčno priznani odhodki - verodostojna knjigovodska listina - navidezni pravni posel
Pri spornih računih, ki jih je izdala družba C. d.o.o., gre za odhodke, ki niso potrebni za pridobivanje prihodkov tožnika, saj niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti in tudi niso posledica opravljanja dejavnosti ter prav tako tudi niso v skladu z običajno poslovno prakso. Za ugotavljanje dobička pa se priznajo le odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po ZDDPO-2. Glede na to, da davčni organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov za prevajanje, ki jih je v letih 2010 in 2011 izdala družba C. d.o.o., je posledično pravilno povečal davčno osnovo tožnika za izračun davka od dohodka iz dejavnosti.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja - dokazno breme
V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi in v tej zvezi, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pravilno uporabljena. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer pa razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški investicij - ocenjena vrednost nepremičnine - dokazovanje z izvedencem
Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje.
Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega izvedenca v celoti sledil. Zahteva po uradni postavitvi drugega izvedenca je zato neutemeljena, tožnik pa izvedbe dokaza z drugim cenilcem tudi v tem postopku ni predlagal.
Iz dispozitiva (krivdoreka) obsodilne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na zaslužek oziroma premoženje tožnika, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se štejejo za resnične. Tako ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, kot tudi ni videti ovire za to, da je pristojni organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (80.000,00 EUR najmanj), pa ni na strani toženke, temveč na strani tožnika, ki pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ne pove ničesar niti ne ponudi nobenega dokaza v tej smeri.
ZPOmk-1 člen 6, 18, 24, 29, 29/4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PEU) člen 101.
usklajeno ravnanje - javno naročanje - skupna ponudba - cilj skupne ponudbe - omejevanje konkurence - usklajeno določanje cen - sklep o preiskavi - razširitev postopka - vpogled v spis
Dokaz, da je bil cilj sporazuma omejevanje konkurence, bi bila lahko le nesporna ugotovitev, da bi pogoje javnega razpisa lahko zadovoljila vsaka stranka postopka s samostojno ponudbo, pri čemer bi bilo treba ovreči trditve tožnika da zaradi obsežnosti in zahtevnosti ne more oddati samostojne ponudbe. Podjetja so kot razlog za oddajo skupne ponudbe navajala tudi razpršitev poslovnega tveganja. Zavrnitev tega razloga zgolj z navedbo višine letnega prometa glede na predložene dokaze, ne da bi se ovrednotilo vpliv zatrjevanega na letni promet, ne zadostuje.
Iz sklepa o preiskavi jasno izhaja, kdo in kje mora omogočiti opravo preiskave, predmet preiskave (posle in dejavnosti, povezane z oddajo ponudb v postopkih oddaje javnih naročil za dobavo pisarniškega materiala za potrebe državnih organov Republike Slovenije in javne uprave) in razlog oprave preiskave. V izreku je toženka tudi določila način izvrševanja preiskave in pri tem v celoti sledila drugemu odstavku 29. člena ZPOmK-1, saj je predvidela le ukrepe, določene v tej določbi, v nadaljevanju pa še podrobneje opredelila predmet in namen preiskave, z opredelitvijo kršitve glede na zakonsko določbo ter do sedaj ugotovljeno dejansko stanje od uvedbe postopka dalje.
Toženka je kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam lahko izdala izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdala nov sklep o uvedbi preiskave, saj je PRD vseboval tudi ugotovitve v zvezi z oddajo prikrojenih ponudb.
Sklepa o odložitvi pravice do vpogleda v spis ni treba obrazložiti, ker zoper sklep stranka nima sodnega varstva. Odložitev pravice do vpogleda v spis pa tudi ne krši pravice podjetij do obrambe, saj v vsakem primeru pridobijo možnost vpogleda z vročitvijo povzetka relevantnih dejstev.
denacionalizacija - ovire za vračilo nepremičnin v naravi - zazidano stavbno zemljišče - nelegalna gradnja - izrek odločbe
Če na zemljišču, ki je predmet zahteve, v času odločanja stoji objekt, šteje to zemljišče za pozidano in je podana ovira za vračilo iz drugega odstavka 32. člena ZDen, ne glede na to, ali je objekt zgrajen legalno ali ne.
Iz izreka izpodbijane odločbe ni razvidno, na kateri del podržavljnega zemljišča se izpodbijana odločba nanaša, na kar pravilno opozarja tožnica, saj ni navedeno, za katere dele današnjih parcel gre, ni mogoče preveriti, ali gre dejansko v celoti za zazidano stavbno zemljišče, kot ugotavlja toženka, ali ne, kot meni tožnica.
Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.
Zgolj s splošnim sklicevanjem, da dimenzije objekta ustrezajo dimenzijam, predpisanim za enostavni objekt in s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca gradbene in geodetske stroke ugotovitev inšpektorja glede lege in dimenzij spornega objekta tožnika ne moreta izpodbijati.
Upravni inšpekcijski postopek ne pozna instituta zastaranja, saj ga ne določajo niti ZGO-1, niti ZIN, kakor tudi ne ZUP.