Za obveznosti izbrisane družbe odgovarja po odločbi Ustavnega sodišča štev. U-I 135/00 le tisti družbenik, ki ga je mogoče označiti za aktivnega, vendar pa dolžnica v predmetnem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazala, da ne bi bila aktivna družbenica. Po podatkih sodnega registra, na katere se upravičeno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je bila namreč dolžnica edini družbenik, tako da ni mogoče govoriti o tem, da je bila pasivni družbenik.
Toženka se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da po prenehanju delovnega razmerja še dve leti ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Toženka je že z zaposlitvijo pri drugi zavarovalnici prekršila pogodbeno dogovorjeno obveznost. Za kršitev pogodbene obveznosti sta stranki dogovorili pogodbeno kazen, zato tožeči stranki obstoja elementov odškodninske odgovornosti ni bilo treba dokazovati.
Pogodbena kazen mora biti sorazmerna z vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti toženke, v konkretnem primeru obveznosti, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljala poslov s področja zavarovalništva, ne bo ustanovila družbe ali postala družbenik oziroma delničar take družbe ali začela opravljati samostojnega podjetništva, če bi bila dejavnost kakorkoli konkurenčna tožeči stranki, torej da ona sama ali družba, katere ustanovitelj ali kasnejši družbenik bi postala, ne bo opravljala poslov za svoj ali tuj račun s področja zavarovalništva. Ali je glede na to obveznost pogodbena kazen primerna ali pa je nesorazmerno visoka, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena.
Upravičenost zahtevka za znesek 230.313,96 SIT s pripadajočimi procesnimi obrestmi od 25.4.1996 do plačila je tožena stranka pripoznala in ga tožeči stranki tudi poravnala. To pa pomeni, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi, da je bil za ta znesek sklep o izvršbi upravičeno izdan, v posledici česar je v tem obsegu tožeča stranka tudi opravičena do temu ustreznega sorazmernega dela izvršilnih stroškov.
Pravno podlago za tožbeni zahtevek je potrebno preizkusiti v trditveni podlagi, ki jo ponuja tožeča stranka. V kolikor iz trditvenih navedb ni mogoče najti pravne podlage za vtoževani zahtevek, je podana nesklepčnost tožbe, v posledici česar je tožbeni zahtevek neutemeljen.
izbris firme - izvršba - ugovor po izteku roka - pobotni ugovor
Odločitev sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen, ker terjatev, uveljavljana v pobot s strani dolžnikov ni bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, ni pravilna. Res je, da je bilo v sodni praksi uveljavljeno takšno stališče, vendar je treba upoštevati, da je takšna sodna praksa temeljila na tedaj veljavnem ZIZ, ki je v 59. členu določal, da izvršilno sodišče samo ne odloča o spornih dejstvih, od katerih je odvisna terjatev, ampak je moralo v takem primeru dolžnika napotiti, naj začne pravdo. Spremenjeni ZIZ iz leta 2002 pa v 59. členu določa, da izvršilno sodišče samo odloči tudi o spornih dejstvih, dolžnik pa lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo za ugotovitev
nedopustnosti izvršbe. Zato lahko dolžnik v izvršbi glede na spremenjeno pravno ureditev v ZIZ v pobot uveljavlja tudi terjatev, o kateri še ni bilo pravnomočno razsojeno. Vendar seveda le, če so izpolnjeni pogoji po 56. členu ZIZ. Če gre namreč za terjatev prejšnjega dolžnika, ki je po izbrisu družbe prešla na družbenika, bo
moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta dolžnika izkazala, da izbrisana družba brez svoje krivde tega ugovora ni mogla uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.