Tudi če toženca ne moremo šteti za rejca psa v smislu paragrafa 1320 ODZ in če ta določba ne daje pravne podlage za njegovo odškodninsko odgovornost, to še ne pomeni, da obstoja njegove odškodninske odgovornosti ni mogoče presojati po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti V 16. členu ZOR je določeno, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Če pa drugemu povzroči škodo, jo je po določbi 1. odst. 154. člena ZOR dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
Priča policist je v svoji že omenjeni izjavi sicer zatrdil, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot je naveden v predlogu, saj je obdolženec zavijal v levo na stransko cesto, ne da bi se pred tem prepričal o varnosti takšnega početja, kar je bilo razvidno iz zavornih sledi, ki jih je povzročil voznik osebnega avtomobila, ki je pred tem hotel prehiteti obdolženca, ki ni imel prižganega levega smernega kazalca, vendar so takšne njegove trditve neutemeljene, saj je navedena priča prevzela vlogo izvedenca ter neprepričljivo in zgolj z zatrjevanjem uveljavljala obdolženčevo povzročitev obravnavane prometne nesreče oziroma storitev prekrška in odgovornost zanj. Navedena priča bi v svoji izjavi lahko v zvezi z obravnavanim prekrškom prepričljivo opisala zgolj tisto, kar je videla in slišala, to je s skico kraja prometne nezgode in 13. fotografijami le-tega zavarovane dokaze ter izjave udeležencev oziroma očividcev obravnavane prometne nesreče, ne more pa na podlagi svojih opažanj navajati zaključke, saj za to ni pristojna in čemur je neutemeljeno v izpodbijani sodbi sledilo tudi prvostopno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je jasno in nesporno razvidno iz albuma fotografij, ki prikazujejo poškodbe nastale na osebnem avtomobilu (številka 5 in številka 6), da je bil voznik osebnega avtomobila že v fazi prehitevanja, ko mu je obdolženec s svojim načinom vožnje zaprl pot in so ta ter v izpodbijani sodbi navedene podobne trditve povsem neutemeljene, saj na tak način tudi sodišče prve stopnje prevzema vlogo izvedenca, zaradi česar je v dokazni oceni neprepričljivo. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavani prekršek storil in, da je zanj odgovoren, preuranjen.
Navedena materialna kršitev, ko je sodišče prve stopnje določilo v zvezi z določbo osmega odstavka 135. člena ZVCP-1 osemnajst kazenskih točk za prekršek pod točko 2, to je za prekršek po D točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 (vožnja pod vplivom alkohola) in ne za prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prometno nesrečo, se v konkretni zadevi pri tako posamično določenih stranskih sankcijah kazenskih točk izraža kot kršitev v škodo obdolženega iz razloga, ker pritožbeno sodišče soglaša z v pritožbi uveljavljanimi okoliščinami v zvezi s prekrškom iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, da je obdolženi v prometni nesreči, ki jo je povzročil, utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih bo do konca življenja invalid, s katerimi pritožniki smiselno uveljavljajo, da so podani razlogi za odpustitev sankcije. 45. člen KZ, ki se v zvezi z določbo člena 8 ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporablja, določa, da sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je obdolženi storil prekršek iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe z nezavestno malomarnostjo, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi podan tudi poseben razlog za odpustitev sankcij kot ga opredeljuje 45. člen KZ, to je, da posledice obravnavanega prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, ki ga je storil obdolženi, le-tega toliko prizadevajo, da izrek sankcije za ta prekršek, očitno ne bi bil upravičen. Kot takšen razlog pritožbeno sodišče ocenjuje dejstvo, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe s trajnimi posledicami v obliki pareze leve roke in možganske poškodbe, zaradi česar tudi ni več sposoben za opravljanje svojega poklica, kar vse izhaja iz spisovnega gradiva in obsežne zdravniške dokumentacije, ki jo prilagajo pritožniki, iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je v obravnavani prometni nesreči oškodovanec utrpel le gmotno škodo na osebnem avtomobilu v višini okrog 500.000,00 SIT.
ZST člen 8, 8. ZNP člen 37, 37. ZPP člen 105a, 105a.
presumpcija umika predloga zaradi nepredložitve dokazila o plačilu sodne takse
Plačilo sodne takse oziroma predložitev dokazila o plačilu sodne takse za predlog v nepravdnem postopku ne prestavlja procesne predpostavke, neplačilo takse oziroma opustitev predložitve dokazila o plačilu takse pa ne presumpcije umika predloga.
ZOR člen 154, 154/2, 173, 177, 177/2, 177/3, 192, 154, 154/2, 173, 177, 177/2, 177/3, 192. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3, 171, 131, 131/2, 149, 153, 153/2, 153/3, 171.
nevarna stvar - objektivna odgovornost - veriga - med dve betonski koriti napeta veriga
Veriga sama po sebi ni nevarna stvar, pač pa je nevarna stvar veriga, napeta med dve betonski koriti, ki vodi od osrednjega dela tržnice prek prostora za stojnice do parkirišč, in sicer v višini hoje, v temi (le ponoči), brez osvetlitve, brez opozorila in brez oznake, saj predstavlja povečano nevarnost za okolico.
nedovoljen dokaz - sef - hišna preiskava - predmet preiskave - samostojna stanovanjska enota
Sef po oceni pritožbenega sodišča nima značaja samostojnega stanovanjskega prostora, kot to zmotno meni pritožba, temveč gre enostavno le za zaprt prostor, kot so to lahko ostali predmeti ali deli pohištva v stanovanju. Sef, ki je praviloma železna blagajna, ki se zaklepa s ključem ali posebnim sistemom zaklepanja, je v bistvu enak prostor kot na primer zaklenjen predal ali omara ali nenazadnje poseben vgrajen prostor in če se tak objekt nahaja v stanovanju ali prostoru, ki je predmet hišne preiskave, potem se tak zaklenjen prostor po določbi 2.odst. 216.čl. ZKP odpre s silo samo, če njegov imetnik ni navzoč ali če ga noče prostovoljno odpreti.
ZPP člen 139, 139/2, 142, 142/5, 139, 139/2, 142, 142/5.
nadomestna vročitev
ZPP v določbi 2. odst. 139. člena, v katerem je opredeljen način vročanja določa, da se fizičnim oseba vroča v stanovanju ali na delovnem mestu, tistega, ki naj se mu vroči pisanje, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. Glede na navedeno določbo je za vročitev odločilen kraj dejanskega bivanja naslovnika, saj je pojem "stanovanja" potrebno razumeti v dejanskem smislu. To pa pomeni, da če stranka, ki ji je treba določeno pisanje vročiti, na določenem naslovu sploh ne stanuje, ji na tem naslovu pač ni mogoče pisanja vročiti. Iz istih razlogov pa ji na takšnem naslovu ni mogoče opraviti nadomestne vročitve.
Pri kaznivem dejanju po čl. 310 KZ zakon sicer ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa je zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja hramba (orožja, streliva, razstreliva), v konkretnem primeru izključena.
Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Upoštevajoč navedene okoliščine, in sicer, da je bil v kritičnem času zasebni tožilec nadrejen obdolžencu, da sta bili besedi "zajebavati" in "prfuknjen" izrečeni v "resnem" pogovoru, ko je zasebni tožilec očital obdolžencu neutemeljeno zapustitev delovnega mesta, ter da obdolženec in zasebni tožilec že pred obravnavanim dogodkom nista bila ravno v najboljših odnosih, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženi z inkriminiranimi besedami izrekel negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, ne le v subjektivnem pomenu, temveč tudi v objektivnem pomenu.
Zgolj zato, ker niso bile izrečene znotraj sodnega postopka, izrečenim besedam ni mogoče odrekati obrambnega značaja, vendar je pri tem vprašanju bistveno, da je v kritičnem času zasebni tožilec kot obdolženčev delodajalec na povsem neformalni ravni trdil, da je obdolženec zapustil delovno mesto brez dovoljenja, torej v kritičnem času še ni šlo za formalni očitek kršitve delovne obveznosti, kateri sledi posledica tako, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o obrambi obdolženčeve pravice v smislu 3. odst. 169. čl. KZ.
večkratni zaporedni prenosi pravice, ki niso bili vpisani v zemljiško knjigo – dolžnost predložitve listine za vsak zaporedni prenos
V obravnavani zadevi gre za večkratne zaporedne prenose pravice, ki niso bili vpisani v zemljiški knjigi in je predlagatelj zadnji pridobitelj pravice, katere vpis predlaga. Predlagatelj bi moral za vsakega od zaporednih prenosov predložiti listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika, ta listina pa mora biti priložena v izvirniku, kot to določa 2. odstavek 142. člena ZZK-1.
Oškodovanec je pravočasno vložil ovadbo zaradi kaznivega dejanja po 2. odst. 211. člena KZ. Ker mu je bil predmet kaznivega dejanja na glavni obravnavi, ko je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, vrnjen, premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal, to ne pomeni, da ni podal predloga za pregon zoper obdolženca.
sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – ugovor – razlogi, ki se nanašajo na novo izvršilno sredstvo
Dolžnik bi lahko izpodbijal sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu izvršbe, teh razlogov pa dolžnik ni navajal.
solastna stvar – posest in uporaba – tožba zaradi varstva solastnine
Tožnica kot solastnica stvari – stanovanjske hiše, ne more s tožbo zahtevati od drugega solastnika, torej tožencev, ki je niti ne posedujeta in uporabljata, da ji izročita v posest in uporabo, saj glede posesti in uporabe stvar ni razdeljena, in tudi ni ugotovljeno, da bi šlo za hišo v kateri je več samostojnih stanovanjskih enot.
ZZZDR člen 92, 105.a. ZPP člen 5, 86, 86/1, 154, 155, 339, 339/2-8, 408, 408/1, 413.
pravica do obravnavanja pred sodiščem – opravljanje pravdnih dejanj po pooblaščencu – zahteva sodišča stranki, naj se sama izjavi o relevantnih dejstvih – varovanje koristi otroka po uradni dolžnosti
Pritožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in to potrjujejo dejstva, da je odgovoril na tožbo, sodeloval je na glavni obravnavi, dajal je pripombe in predvsem, sam je predlagal izvedenstvo z DNK analizo, čemur je sodišče sledilo, seznanjen je bil z izvedenskim mnenjem, nanj ni dal nobene pripombe, zato mu ni mogoče slediti, ko trdi, da ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker ni bil zastopan po pooblaščencu, ki je odvetnik. Kot določa 1. odstavek 86. člena ZPP, smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi. To še toliko bolj velja v postopkih o sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. odstavek 408. člena ZPP).
ZPP člen 199, 200, 200/3, 363, 363/2. ZPPAI člen 12. OZ člen 179, 182.
stranska intervencija v pravdi – odločanje o (ne)dopustitvi intervencije – možnost pritožbe zoper sklep o dopustitvi intervencije – pravni interes za intervencijo – bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu – nepremoženjska škoda – odmera odškodnine
Sodišče na izjavo stranke, ki oporeka intervenciji ni vezano, saj samo odloča o tem, ali bo (ne)dopustilo intervencijo in v primeru, ko dopusti intervencijo, zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Tožnik se je proti tej odločitvi lahko pritožil skupaj s pritožbo proti sodbi.
sodna poravnava – parcelacija – izpolnitev pogojev za zemljiškoknjižni vpis
Iz 3. točke sodne poravnave je razvidno, da sta se oba udeleženca nepravdnega postopka dogovorila, da skupaj poskrbita pri geodetski upravi za fizično delitev parc. št. 2800. Parcelacija je bila izvedena v skladu z predlogom obeh udeležencev. Zahodni del parc. št. 2800, ki je po sodni poravnavi pripadel F.G., je v postopku parcelacije dobil novo parc. št. 2800/2, vzhodni del, ki je po sodni poravnavi pripadel A.G., pa parc. št. 2800/1. S tem so bili pogoji za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa sodne poravnave o delitvi izpolnjeni in je ob takih listinah zemljiškoknjižna referentka imela vso podlago, da je dovolila predlagane vpise.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ni mogla posegati v delilnik, istočasno pa meni, da delilnik posredovan s strani ni vseboval soglasja vseh odjemalcev za delitev stroškov. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Tožeča stranka v sporazumno določen delilnik nikakor ne more posegati, vendar pa mora preveriti in zanesljivo ugotoviti ali je delilnik, ki je bil predložen res določen sporazumno, torej, da so se z njim strinjali vsi etažni lastniki, ki so priključeni na odjemno mesto. Tega pa tožeča stranka v tem postopku ni dokazala.
izvedeniško mnenje – dopolnitev izvedeniškega mnenja – imenovanje drugega izvedenca
Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi sledilo predlogu tožene stranke, da pozove izvedenca, da »vrednost ocenjenih nepremičnin ustrezno korigira«, niti ni imelo razloga, da bi postavilo drugega izvedenca - takega predloga tožena stranka niti ni podala.