Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj.
Bistvo v tem individualnem delovnem sporu je, kako se razlaga dopolnilno odločbo št. U-I-8/24, s katero je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe št. U-I-772/21,1 kar predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače tožnice kot sodnice. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 51. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju od 3. 1. 2024 do konca avgusta 2024. Za uporabo načina izvršitve iz dopolnilne odločbe U-I-8/24 zato ni odločilna vrednost 50. plačnega razreda, kot se zavzema toženka, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Način izvršitve dopolnilne odločbe namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve. Ker je zakonodajalec kot pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu določil hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi neizpolnjenosti tega izobrazbenega pogoja.
Pravilno je stališče, da je rok za prevzem službenega izuma, ki je za delodajalca predpisan v drugem odstavku 6. člena ZPILDR, prekluzivne narave. Ker je toženka ta rok zamudila, s pogodbo z dne 14. 2. 2006 v smislu določb ZPILDR niti ni mogla (omejeno) prevzeti tožnikovih izumov. To pa ne pomeni, da je pogodba neveljavna. Posledica toženkine zamude je bila v tem, da je tožnik s službenima izumoma lahko prosto razpolagal.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
Neuspešno opravljeno poskusno delo dokazuje večje število tožnikovih ravnanj, ki jih je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo (naročilo za tisk, ureditev čajne kuhinje, zamenjava konvektorja, naročilo klimatskih naprav, pooblastilo za ravnanje z odpadki, odpiranje ponudb, neustrezen odnos do toženkinih postopkov dela in sodelavcev). Pritožbeno sodišče tem prvostopenjskih razlogom pritrjuje in soglaša, da utemeljujejo zakonitost izpodbijane odpovedi.
Ločiti je potrebno med stvarno pristojnostjo (vprašanje procesne narave) in materialnopravnim vprašanjem odgovornosti ene oziroma obeh toženk, kolikor bi ju bilo glede na nadaljnje navedbe v postopku mogoče opredeliti kot formalnega in dejanskega delodajalca ali drugo toženko kot odgovorno za varnost pri delu na skupnem gradbišču. Uveljavljen koncept odškodninske odgovornosti dejanskega delodajalca in formalnega delodajalca, na katerega sicer utemeljeno opozarja pritožba, ne vpliva na to, katero sodišče je pristojno za odločanje o tej odgovornosti, torej ne spremeni narave spora.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik od toženke prejel primerno delovno obuvalo - gumijaste škornje, ki jih v času poškodbe po lastni odločitvi ni uporabljal. Ker je do zdrsa in padca prišlo prav zaradi tožnikove izbire neprimerne obutve, je štelo, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škodne posledice, ne pa toženka, ki mu je uporabo primerne obutve omogočila, saj mu je to obutev zagotovila. Odgovornost slednje tudi ni objektivna, ker delo čistilca ne pomeni opravljanja nevarne dejavnosti.
Vse navedeno je ustrezno presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je dovolj zanesljivo ugotovilo, da so bili tožniku pred škodnim dogodkom zagotovljeni in izročeni ustrezni delovni škornji, ki pa jih v času škodnega dogodka nesporno ni nosil. Po vsem pojasnjenem sodišče druge stopnje prvostopenjsko dokazno oceno sprejema kot ustrezno in prepričljivo ter skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na njeni podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek.
Toženka je dokazala, da je zaradi pospešitve in poenostavitve delovnih procesov ukinila tožnikovo delovno mesto, torej je potreba po njegovem delu postala nepotrebna, čeprav je bil v času reorganizacije še upravičeno odsoten z dela.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj obrazložena. Iz odpovedi izhaja, da so razmere na trgu toženko prisilile v izvedbo ekonomskih in organizacijskih sprememb, in sicer v reorganizacijo dela z zmanjšanjem števila zaposlenih prodajalk v poslovni enoti B. v nakupovalnem centru C., kjer je delala tožnica. Iz tega razloga je prenehala potreba po tožničinem delu, toženka pa bo z ostalimi zaposlenimi na delovnem mestu prodajalka zadostila potrebam po delu v tej trgovini. Toženka je pojasnila, kako bo reorganizirala delo v prodajalni, da bo zmanjšala število zaposlenih prodajalk za eno (tožnico) in delo opravila s preostalimi prodajalkami. Iz odpovedi sicer ne izhajajo razmere na trgu in ekonomski razlogi, je pa v zadostni meri obrazložen organizacijski razlog, čeprav skopo, zato se iz odpovedi razbere, kaj je razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice.
Ker je poskusno delo namenjeno ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo ustrezno pričakovanjem delodajalca, je glede na vse pojasnjeno zaključiti, da teh pričakovanj tožnica kljub nespornemu strokovnemu znanju in izkušnjam ni izpolnila. Posledično sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopenjski zaključek, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga (neuspešno opravljeno poskusno delo), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta monter scene mojster. Kot je bilo pojasnjeno v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS). Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ni pravne podlage za to, da se pri plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo napredovanja prenesejo.
Pritožbeno zavzemanje za protipravno ravnanje prve toženke ni utemeljeno. Izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu A.A. in izvedenec avtomobilske stroke B.B. sta res pojasnila, da bi namestitev varnostne plošče na vrhu lestve preprečila tveganje za zdrs noge v medprostor, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev namestitve plošče še ne predpostavlja avtomatsko protipravnega ravnanja prve toženke. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila lestev kljub odprtini varna, saj je bila originalen del homologiranega polpriklopnika. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer dejstvo, da je neko vozilo (delovno sredstvo) homologirano, v primeru nastanka škodnega dogodka, do katerega pride pri uporabi takšnega vozila (ali njegovega dela), ne izključuje v vsakem primeru možnosti ugotovitve delodajalčeve kršitve pravil o varnem opravljanju dela. Vendar pa je za obravnavani spor ključno, da pravnorelevanten vzrok za škodni dogodek ni bila odprtina na lestvi. V primeru pričakovane ustrezne skrbnosti tožnika do zdrsa noge v odprtino na zgornji prečki lestve sploh ne bi prišlo, kar je bilo obrazloženo že zgoraj v okviru razlogov, iz katerih izhaja, da je za škodni dogodek odgovoren izključno sam.
Ker tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto VSSS/2 v organizacijski enoti Projekt G. tega dela ne opravlja več, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil za odpoved podan utemeljen razlog. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zakonita.
Nesporno dejstvo, da tožnica še naprej po novi pogodbi opravlja delo na področju sanacije po naravni nesreči v letu 2023, pa ne pomeni, da potreba po delu po odpovedani pogodbi za delovno mesto VSSS/1 ni prenehala, saj je za odločitev bistveno, da zelo zahtevnega dela v Področju F. ne opravlja več.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.
Pritožba zmotno enači nastanek taksne obveznosti s pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Slabo premoženjsko oziroma finančno stanje taksnega zavezanca ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala. Gre za okoliščino, ki se presoja v postopku odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po 11. členu ZST-1, ne pa za ugovorni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da taksna obveznost ni nastala. O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse je bilo že odločeno s sklepom z dne 19. 5. 2026, s katerim je bil njen predlog zavržen, ker kljub pozivu sodišča ni pravočasno predložila zahtevanih dokazil. Pravilnosti te odločitve v postopku z ugovorom zoper plačilni nalog ni mogoče ponovno presojati.