Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Citirana določba drugega odstavka 154. člena ZPP s predpisanim standardom upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki,1 ki jih sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ustrezno upoštevalo s tem, da je stroške odmerilo na podlagi uspeha strank.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana.
Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.
Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala odpoved in ki jih ponavlja tudi v pritožbi (da zaradi spremenjenih navad gostov in s tem povezanimi zahtevami po reorganizaciji nima več potrebe po zaposlovanju delavcev na delovnem mestu krupje za polni delovni čas - na katerem je bila zaposlena tožnica, temveč zgolj za krajši delovni čas in praviloma med vikendi). Tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, kot je v tej zadevi že odločilo Vrhovno sodišče RS, kar pomeni, da na podlagi enakih razlogov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
Držijo pritožbene navedbe, da je organizacija poslovanja v pristojnosti toženke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o organizaciji poslovanja toženke, pač pa o zahtevku, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili podani razlogi za vnovično odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa presegajo ta spor. Toženka s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more obiti predpisanega postopka odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga.
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.