Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.
Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti.
Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.
Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
Toženka je dokazala dejanski razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU (in da do premestitve ni prišlo zaradi osebnih razlogov, ki jih je zatrjeval tožnik).
Če je tožnik od decembra 2020 opravljal delo višjega policista, bi moral s 1. 12. 2020 na podlagi smiselne uporabe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemati za en plačni razred višje plačilo. S tem se tožniku ne bi priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR‑NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega niti ne zahteva, ampak bi se mu zgolj priznala pravica do plačila za dejansko opravljeno delo skladno s 44. členom ZDR-1.
Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Za ugotovitev začetka teka subjektivnega zastaralnega roka je ključno, kdaj se je zdravstveno stanje oškodovanca toliko stabiliziralo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo. Oprlo jo je na ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo zdravljenje leve goleni zaključeno 10. 5. 2018 s pregledom pri kirurgu plastiku, ki je ugotovil, da nadaljevanje kirurškega zdravljenja ne bi prineslo izboljšanja. Kot je pravilno razlogovalo, je bil tožnik najkasneje tega dne seznanjen z obsegom poškodb in posledic poškodb kot tudi z dejstvom, da je zdravljenje ustaljeno tako, da od nadaljnjih ukrepov ni mogoče pričakovati odprave in zmanjšanja škode (trajno stanje).
Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Dejstvo, da je tožnica delo dopoldne večinoma začela med 7.00 in 9.00, popoldne pa med 13.00 in 14.30 (v uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 dopoldanska in od 14.45 do 22.45 popoldanska), pa tudi, da dela ni opravljala le za uredništvo B., ne pomeni, kot zmotno meni toženka, da dela ni opravljala v izmenah.
Ugotovljeno dejansko stanje, da se je tožnica izven treh vnaprej odobrenih in predvidenih terminov pregledov pri zobozdravniku dejansko nahajala na Hrvaškem, utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ta določba sankcionira delavčevo nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. S tem, ko je tožnica v tujini ostajala dlje, kot je bilo predvideno za obiske pri zobozdravniku, je kršila navodila pristojne zdravnice.
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za obdobje od decembra 2020 do februarja 2021. Enako velja za kasnejše obdobje, saj je tožnica od marca 2021 dalje zaradi dejanskega opravljanja dela drugega višje vrednotenega delovnega mesta upravičena do razlike v plači do izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta kriminalistični inšpektor specialist (33. plačni razred), ki ga na svojem delovnem mestu ni dosegla.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Iz petega odstavka 32. člena Uredbe izhaja, da če seštevek posameznih stroškovnih postavk nastanitvenih stroškov presega stanovanjski limit, gre presežek v breme javnega uslužbenca, razen v izjemnih primerih, ki jih odobri predstojnik, do česar v primeru toženca ni prišlo. Z Navodili je bilo še določeno, da tožnica založi tudi stroške depozita za najem stanovanja, katere mora javni uslužbenec vrniti ob prenehanju najemne pogodbe (drugi odstavek 4. člena). Ker so stroški nastanitve presegli stanovanjski limit, prav tako ni bil vrnjen depozit, toženka navedene zneske, katere je plačevala na podlagi zaposlitve toženca pri njej, utemeljeno terja od toženca kot svojega zaposlenega v tem obdobju. Pritožbene navedbe, da ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, ampak za terjatev iz naslova najemnine in obratovalnih stroškov, so posledično neutemeljene.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.