TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 19. člena, sedmi odstavek 19. člena, kolikor se nanaša na izvršitev uklonilnega zapora, ter 202.b člen Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) se razveljavijo. Postopki odločanja o uklonilnem zaporu, ki do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še niso bili končani, se ustavijo. V zadevah, v katerih je bil postopek odločanja o uklonilnem zaporu do navedenega dne končan, se uklonilni zapor ne izvrši oziroma se njegovo izvrševanje ustavi.

Uklonilni zapor pomeni poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Cilj uklonilnega zapora kot sredstva prisile je doseči pri storilcih prekrškov dolžno spoštovanje pravnomočne odločbe, ki se odrazi s plačilom globe; s tem se, gledano širše, utrjuje zaupanje ljudi v pravo in pravno državo in dokončno doseže namen sankcioniranja kršitve določenih ravnanj, to je specialna in generalna preventivna funkcija kaznovalne sankcije. Ker uklonilni zapor pomeni poseg v pravico do osebne svobode, je ustavno dopusten le, če omejitev osebne svobode sledi ustavno dopustnemu cilju in ni prekomerna. Ker je uklonilni zapor namenjen zagotavljanju spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb in ima s tem pomembno vlogo pri uveljavljanju načel pravne države iz 2. člena Ustave, zasleduje ustavno dopusten cilj. Splošno načelo sorazmernosti zavezuje zakonodajalca pri opredeljevanju posega in pri izbiri načina konkretizacije načela sorazmernosti. Če se predpostavlja še konkretna utemeljitev dopustnosti posega v vsakem posameznem primeru, mora ureditev, da bi izpolnila zahtevo po spoštovanju načela sorazmernosti, omogočati, da bo tudi organ oblasti - sodišče - pri uporabi zakonskega prava, ki ureja ukrepe, s katerimi se posega v človekove pravice, v vsakem konkretnem primeru lahko to ustavno načelo upošteval. Ureditev, ki te presoje sodišča ne omogoča ali jo celo preprečuje, ni primerno sredstvo za dosego zastavljenega cilja, in je v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker Zakon o prekrških sodišču nalaga, naj v primeru, ko storilec nalog v splošno korist ne opravi v celoti, ugovor zavrne, čeprav je storilec že v postopku odločanja o predlogu za opravo nalog v splošno korist izkazal, da zaradi šibkega premoženjskega stanja globe ne zmore plačati, izpodbijana ureditev zgreši cilj; zato v tem delu ni primerno sredstvo za dosego tega cilja, in je v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker Zakon o prekrških izključuje možnost, da sodišče pri določitvi trajanja uklonilnega zapora upošteva višino izrečene in neplačane globe, je v neskladju z zahtevo po zagotavljanju sorazmernostnega ravnovesja med težo posledic posega v osebno svobodo in koristmi, ki bi zaradi tega nastale. Zato je v neskladju s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ureditev, po kateri sodišče določi uklonilni zapor, ne da bi storilca pozvalo, naj navede razloge zoper tako odločitev, pri čemer sodišče odloča na podlagi uradno izvedenega postopka, posega v pravici do nepristranskega sodišča in izjave. Ker se z uklonilnim zaporom posega v osebno svobodo, zaradi česar ukrep ne sme imeti zgolj pomena zagotavljanja plačilne discipline, ta težnja ne more upravičiti posega v pravici do nepristranskega sodišča in do izjave v začetni fazi odločanja o uklonilnem zaporu. Izpodbijana ureditev, ki to dopušča, je zato v neskladju z 22. členom in prvim odstavkom 23. člena Ustave.