zagovornik – postavitev zagovornika po uradni dolžnosti – popravni sklep
Napaka v členu, na podlagi katerega je bil obtožencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti za čas predobravnavanega naroka, predstavlja formalno napako, ki jo je možno odpraviti s popravnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP), kljub temu, da zoper sklep o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti ni predvidena pritožba.
Pritožnica (tožeča stranka) pravilno izpostavlja, da je predmet zahtevka po nasprotni tožbi ugotovitev veljavnosti (navideznosti ali ničnosti) pogodbe, ki predstavlja pravni temelj za odločanje v zadevi I Pg 878/2011. Glede na povzeto v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče v I Pg 878/2011 odločalo o denarnem zahtevku, medtem ko se zahtevek po nasprotni tožbi tiče temelja zahtevka.
Podana je kršitev določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00013366
ZGD-1 člen 227, 233, 545, 545/1, 545/2, 545/3, 545/4, 545/5, 546, 547, 548. ZPP člen 155, 212.
delniška družba (d. d.) - prepovedano vračilo vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - korporacijsko pravni zahtevek - pasivna legitimacija tretjega - dejanski koncern - zagotovitev zavarovanja za obvladujočo družbo - nadomestitev prikrajšanja odvisne družbe - ničen pravni posel - dobra vera - trditveno in dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - lex specialis - prikrajšanje - izravnalni zahtevek - odškodninski zahtevek - koncernski privilegij - razmerje med koncernskim privilegijem in pravili o ohranjanju kapitala - pogodba o zastavi vrednostnih papirjev - poročilo o odvisnosti - potni stroški odvetnika
V razmerjih dejanskega koncerna se, v primeru, da je prišlo do (prikritega) vračila vložka obvladujoči družbi ali z njo povezani družbi, in ki so tako v nasprotju z izplačilno prepovedjo, ne uporabljajo splošna pravila pravila o ohranjanju vezanega kapitala iz 227., 231. in 233. člena ZGD-1 (saj le-te niso združljive s koncernskim privilegijem oziroma bi bila v nasprotnem primeru ena od funkcij koncernskopravnega režima, to je funkcija privilegiranja, dejansko brezpredmetna), temveč poseben koncernskopravni režim, zaobjet v določbah 545. do 548. člena ZGD-1.
V primeru, da ne pride do nadomestitve prikrajšanja na enega od načinov iz drugega odstavka 545. člena ZGD-1 (dejanska izravnava med poslovnim letom ali ustanovitev izravnalnega zahtevka najpozneje do konca poslovnega leta) tak pravni posel ni nedopusten oziroma ničen, ampak to novo dejstvo postane "zgolj" temelj, kot protipravno ravnanje, ki konstituira odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenega poslovodstva (ob izpolnjenih zakonskih pogojih pa tudi zoper poslovodstvo in nadzorni svet odvisne družbe) za nastalo škodo (547. in 548. člen ZGD-1).
Naslovnika zakonske prepovedi vračila vložka (prvi odstavek 227. člena ZGD-1) sta družba in delničar, tretji pa le v izjemnih okoliščinah – na primer, če: med delničarjem in tretjim obstoji gospodarska identiteta (povezana podjetja); tretji prejme znesek za račun delničarja; je prejemnik prepovedanih plačil nekdanji ali bodoči delničar; plačilo prejme dejanski delničar, ki stoji v ozadju, za formalnim delničarjem; oziroma kadar je mogoče tretjega (prejemnika) na podlagi samega zakona enačiti z delničarjem (zakonec in mladoletni otroci delničarja). V ostalih primerih (torej ko med delničarjem in tretjim ne obstoji nobena relevantna povezava) se izplačila, ki jih družba opravi tretjim osebam, ne štejejo za prepovedana vračila vložka in kot taka ne zapadejo pod zakonsko prepoved, vsebovano v prvem odstavku 227. člena ZGD-1.
Uredba (EU) št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 7, 7/2. ZPP člen 17, 17/2, 18.
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici.
- Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje nastanek (neposredne) škode na njenem premoženju, kraj oziroma območje tako zatrjevane škode (Občini S.o.D.) pa je po veljavni zakonodaji EU in praksi Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi toženka, upoštevna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča v sporih z mednarodnim elementom.
Če pritožnica ni zadovoljna z odgovori izvedenke, to še ne pomeni, da izvedenka ni opravila svojega dela. Te ugovore bo lahko pritožnica uveljavljala v pripombah na izvedeniško delo.
Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka. Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - opozorilo na posledice - v primeru kršitev - hujši prekršek - preklic odložitve
Sodišča storilce ustrezno opozorijo na obveznost in na posledico, če bodo v preizkusnem obdobju storili hujši cestnoprometni prekršek, to je, da bo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti njihovega vozniškega dovoljenja preklicana. Po mnenju pritožbenega sodišča velja enak razmislek tudi za primere, kadar storilec po preizkusni dobi v času do izteka enega leta od njenega poteka, to je do dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, stori prekrške oziroma prekršek s tolikšnim številom kazenskih točk, za kar se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
podlage odškodninske odgovornosti – nevarna dejavnost – delo policista – preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa – pridržanje – spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – povrnitev nepremoženjske škode – pravična denarna odškodnina
O nevarnosti dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.
sodba na podlagi pripoznave – popravni sklep – pisna pomota – vsebinska napaka – solidarnost dolžnikov – zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa
Čeprav je tožeča stranka s tožbenim tenorjem terjala solidarno zavezo tožencev, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti besedo „solidarno“ izpustilo iz izreka. Tožeča stranka se ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Tožeča stranka sedaj trdi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Čeprav bi bilo na podlagi podatkov v spisu res mogoče zaključiti, da gre res za napako sodišča, ta ni take vrste, da bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.
Sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – premoženjsko stanje stranke – premoženje stranke – akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da ZST-1 nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena, ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
ZIZ člen 30, 104, 108, 108/1, 108/2. SPZ člen 199, 199/1, 199/2, 199/3.
izvršba za poplačilo denarne terjatve – sredstva izvršbe – rubež terjatve iz vrednostnega papirja – zemljiško pismo – zemljiški dolg – izoliran zemljiški dolg – poplačilo zemljiškega dolga
Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.
ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZPP člen 184, 184/1, 286.
sprememba tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - obračun DDV glede na čas opravljene storitve
Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
- V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.