TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba v izpodbijani II. točki spremeni tako, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati še 475,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).