OZ člen 190, 190/1, 193. ZPP člen 165, 165/2, 358. ZIZ člen 18, 19.
neupravičena obogatitev - pravni temelj - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari
Pravnomočni sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine je pravni temelj za zahtevek upnika. Dolžnik prejetega ne more zahtevati nazaj kot neupravičeno obogatitev (prvi odstavek 190. člena OZ).
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
nadaljevanje izvršbe z dediči - dedna transimisija - odstop dednega deleža - sklep o dedovanju - javna ali po zakonu overjena zasebna listina
Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve.
Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
Zagovornik obdolženca najprej spregleda določilo člena 47/V Kazenskega zakonika, po katerem lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
dejanska posest - način izvrševanja posesti - opustitev posesti - možnost uporabe solastne nepremičnine
Za posest stanovanjske hiše ni odločilno, da lastnik v njej živi, pač pa zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo (da ima možnost prostore in stvari v njej uporabljati), kar je tožeča stranka imela, saj je imela ključe stanovanjske hiše, vse do trenutka, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico. Tožena stranka tudi sicer ni niti trdila niti dokazala, da je tožeča stranka pred tem že opustila svojo posest.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - obveščanje delodajalca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč bil že od novembra 2015 dalje v bolniškem staležu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožnikove odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki, saj je njegov predpostavljeni izpovedal, da je bil prepričan, da je tožnik še vedno v bolniškem staležu. V zvezi z opustitvijo obvestila toženi stranki, da bo tožnik od 9. 3. 2016 dalje odsoten, tožena stranka ni izkazala kakršnihkoli drugačnih oziroma hujših težav pri organiziranju delovnega procesa od tistih, ki jih je imela ob prejšnjih odsotnostih tožnika. Glede na vse navedeno tako ni mogoče šteti, da bi zaradi enkratne opustitve sporočanja razloga za odsotnost tožnika v 30. letih dela tožnika za toženko tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa in da je prav zaradi tega izgubila zaupanje v tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005632
ZOR člen 210, 219, 567. ZPP člen 2, 39, 243. OZ člen 37, 190, 198, 587, 1061. ZPN člen 4. ZGJS člen 76. ZJC člen 17. ZCes člen 2, 3, 6, 8, 11, 12, 57.
neupravičena obogatitev - uporabnina - pravica uporabe na družbeni lastnini - veljavni pravni naslov za uporabo - gradbeno dovoljenje - privolitev v prikrajšanje - javno dobro - nastanek javnega dobra - tek zakonskih zamudnih obresti - kapitalizirane obresti - kršitev pravice do izjave - pravilo ne ultra alterum tantum - glavni zahtevek in stranske terjatve - dokazovanje z izvedencem - matematična operacija - osnovno znanje matematike
Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje.
Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa.
Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku.
Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008216
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica izpostavljena neprimernemu obnašanju zakonite zastopnice tožene stranke v obdobju od 28. 4. 2015 do 3. 6. 2015. V tem obdobju je direktorica tožene stranke tožnici očitala, da preveč čisti in se ne ukvarja s strankami, da je svojeglava, da dela ne opravlja korektno. Sprva so bili očitki v mirnem tonu, nato je ton zvišala, nazadnje je nad njo vpila, da je nesposobna, da je boljše, da ostane doma, da ne zna drugega kot čistiti... Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena ravnanja predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.
Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.
ZSVarPre člen 36, 36/5, 36/6, 52, 54.. ZPIZ-1 člen 60.. ZPIZ-2 člen 63.
varstveni dodatek - trajna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti
Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.
taksna obveznost - oškodovanec kot tožilec - sodni izvršitelj
Taksa je bila neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki ne more imeti statusa oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je pripisati pritožnikovemu upoštevanju zavajajočega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki jih je moč naprtiti v breme pritožnika, zato je naložitev takse nepravična, kar zahteva razveljavitev plačilnega naloga.
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3, 372, 372-1. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost
Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.
Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.
Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.
ZDR-1 člen 7, 8, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. OZ člen 179.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
CARINE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00006253
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 18, 83, 154. ZCS-1 člen 2, 8, 12. ZNDM-2 člen 35, 35b. URS člen 25, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - carinski postopek - trošarinski nadzor - utemeljeni razlogi za sum - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - kriminalna združba - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo
S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.
ZVis člen 63.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 54/2, 118, 118/1.. ZUJF člen 183.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - raziskovalno delo - sodna razveza - denarno povračilo
To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.