KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004494
KZ-1 člen 20, 20/2, 49, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 372, 372-3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - odmera kazni - absolutno bistvena kršitev postopka
Odmera kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in so v vsakem konkretnem primeru specifične. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake.
Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki gaje obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.
pogodba o finančnem leasingu – uporaba določb o povrnitvi škode – soprispevek – deljena odgovornost – sorazmerno zmanjšana odškodnina – spor majhne vrednosti
Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.
SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075847
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – razlogi o odločilnih dejstvih – premoženjsko stanje predlagatelja – trditveno in dokazno breme – odločanje v mejah postavljenih zahtevkov
Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 18. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 48, 48-1.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - delovno razmerje - obvezno zavarovanje
Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.
ZUPJS člen 1, 5, 6, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 19, 92, 93, 93-1, 96, 96/2, 96/2-2.
otroški dodatek - zmotna uporaba materialnega prava - materialno stanje družine - dobiček iz kapitala
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre v primeru dobička iz kapitala, doseženega s prodajo nepremičnine, za obdavčljiv dohodek, ki se upošteva pri cenzusu tožnice, torej pri ugotavljanju pogojev za dodelitev pravice do otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila vrtca. V tožničinem primeru gre namreč za takšen dobiček iz kapitala, ki je oproščen plačila dohodnine, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Ker gre v konkretnem primeru za obdavčljiv dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, se takšen dohodek po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS ne všteva v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice za uveljavljanje pravic iz naslova otroškega dodatka in subvencije za znižanje plačila za program vrtca. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
odpravnina - sprememba delodajalca - prenos gospodarske enote
Ker je tožena stranka v proizvodnem obratu na G. začela opravljati iste (strojne) storitve, kot jih je predhodno prenosnik (tožena stranka) z nakupom istih delovnih sredstev (nakladalcev), ki sploh omogočajo opravljanje dejavnosti, je prišlo do prenosa gospodarske enote. Prevzela je tudi tri delavce, ki so delali v asfaltni bazi na G. To pomeni, da je na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in A. d. d. slednja s prodajo nakladalcev toženi stranki prepustila opravljanje strojnih storitev v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G., zato je izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR.
Zakon o zdravniški službi člen 2. ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0023408
ZKP člen 502b, 502b/4. KZ-1 člen 75, 75/4. ZZZDR člen 51, 51/1, 57, 57/1.
odvzem premoženjske koristi – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – skupno premoženje zakoncev – prenos predmeta začasnega zavarovanja na bližnjega sorodnika – storilec kaznivega dejanja
Predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni zgolj premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, temveč gre pri obravnavanem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku.
Premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Čeprav bi bilo kasneje razdeljeno, se s tem okoliščina, da gre za skupaj pridobljeno premoženje, ki je lahko predmet zavarovanja, v ničemer ne spremeni.
Če je bilo premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, prenešeno na bližnjega sorodnika storilca kaznivega dejanja, se temu, na katerega je bilo prenešeno kakšno storilčevo premoženje, odvzame premoženjska korist, razen če dokaže, da je zanj plačal dejansko vrednost.
Po določbi 125.a člena ZZK-1 mora biti predlog za vpis vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje ima določene posebnosti, ki jih morajo vsi udeleženci postopka upoštevati.
Obrok plačila sodne takse ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati.
Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Odloka ni njena obveznost, kar pa še ne pomeni, da tožbenega zahtevka ni dolžna utemeljiti po temelju in po višini. Navesti mora vsaj toliko odločilnih dejstev, ki omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka in preizkus utemeljenosti le-tega.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da med pogodbenicama Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev, D. in A. ni sporno, da so bile z navedeno pogodbo na D. prenesene vse terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da je bila na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, torej so izpolnjeni pogoji za predlagan vpis.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 82, 82/2, 82/3. ZPP člen 319, 230, 230/2. ZUPJS člen 8, 8/1. ZUP člen 7.
državna štipendija - višina - pojasnila dolžnost
Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.
kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – opomin – zahteva za sodno varstvo
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist – presoja okoliščin
Že dejstvo, da je bil obsojenec v obravnavani kazenski zadevi v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter mu je bil po izrečeni sodbi pripor podaljšan do nastopa zaporne kazni, zgovorno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da okoliščinam, ki jih je obsojenec izpostavljal v predlogu, ni mogoče dati relevantne teže v korist ugoditvi predlogu.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.