subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - splošni akt - zavrženje tožbe
Tožnik posamičnega akta ni zajel v tožbenem zahtevku, pač pa le splošnega, takšnega akta pa tožnik v skladu s prvim odstavkom 4. člena in drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 v upravnem sporu ne more izpodbijati.
davčna izvršba - ustavitev postopka - pravni interes za upravni spor
Zaradi ustavitve postopka davčne izvršbe tekom upravnega spora, katerega predmet presoje je sklep o začetku postopka davčne izvršbe, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njeni tožbi ugodeno, pravnega položaja ne bi mogla kakorkoli izboljšati.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - zavrženje predloga - izpodbijani akt ni upravni akt
Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.
ZUP člen 94, 96, 96/2, 96/4. ZUS-1 člen 28, 28/1. ZPPreb-1 člen 10, 10/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - rok za tožbo - zavrženje tožbe - vročitev z javnim naznanilom - razveljavitev dovoljenja za prebivanje - prijava prebivališča
Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam.
Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - prepozna tožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivi razlogi
Iz obvestila o vročitvi izhaja, da je bil izpodbijani sklep puščen v poštnem nabiralniku 7. 12. 2023, kar ne vpliva na fikcijo vročitve, saj ta nastopi 15. dan od poskusa vročitve. Navedbe tožnika glede seznanitve s pošiljkami pa za ugotavljanje pravočasnosti tožbe niso upoštevne. Rok za vložitev tožbe je tožnik namreč zamudil.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - tožba zaradi molka organa - molk organa
Po presoji sodišča razlog, da toženka o Prošnji ni odločila, ker ji PU-LJ ni odgovorila na njene preverke (o vseh izdanih odločbah o zadrževanju), na katere, kot trdi toženka, mora počakati, ni upravičen razlog za to, da toženka ni odločila v drugem odstavku 91. člena ZTuj-2 predpisanem roku 60 dni.
Po presoji sodišča s strani toženke zatrjevana neodzivnost PU-LJ lahko povzroči procesne posledice v okviru posebnega ugotovitvenega postopka (načelo proste presoje dokazov), ne predstavlja pa upravičenega razloga za to, da toženka ni odločila v roku, ki ga zakon, ki upošteva tudi nujnost ugotovitvenega postopka in ravno zato določa daljši rok (60 dni), določa za odločitev v upravnem postopku.
Sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 4. 10. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 26. 9. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - pravica do izjave - pooblaščenec - prekluzija - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite
Bistvena je presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel.
Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da zaradi tega v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč ne predvideva obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko, tožnikov odgovor na vprašanje, ali bo pri podaji zahtevka prisoten njegov pooblaščenec, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost seznanitve z možnostjo take pomoči (pooblaščenca), pa je bil nikalen.
ZUP člen 43, 129, 129/1, 129/1-2, 279, 279/1, 279/1-6. GZ člen 47, 47/5, 50, 50/5. ZUS-1 člen 4, 4/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-1, 36/1-3, 36/1-4, 52.
gradbeno dovoljenje - zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - upravičen predlagatelj - zavrženje predloga - upravičenec - stranka postopka - aktivna legitimacija - zahteva za izrek ničnosti odločbe - pravni interes - integralni postopek - stranka z interesom - stroški stranke z interesom - prekluzija
Organ je tožnici pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec.
Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila.
Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem postopku, zoper katerega je, če se z njim posega v tožnikov pravni položaj, dopustno sodno varstvo (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V tako imenovanem rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta pa je mogoče uveljavljati tudi ugovore glede kršitev človekvih pravic v postopku izdaje upravnega akta. Kot že navedeno zadostuje, da se drugo, primarno sodno varstvo šteje za učinkovito, tudi če prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem ni zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Tako da ob izpodbojni tožbi v upravnem sporu prizadeti lahko uveljavlja odpravo posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic z odškodninskim zahtevkom pred rednim sodiščem. Glede na to je sodišče tožbo v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožnici poseženo v njene človekove pravice ter se ji zaradi odprave posledic prizna denarna odškodnina, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Na isti pravni podlagi, 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče zavrglo tožbo tudi v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja. Kot je sodišče že navedlo, se, kadar je v formaliziranem postopku izdan dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v rednem upravnem sporu, in to v obravnavanem primeru je sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, tako primarno sodno varstvo šteje za učinkovito sodno varstvo, ki izključuje subsidiarni upravni spor.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba - zavrženje prošnje - prosilec iz Maroka
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Vrnitev tožnika Bosno in Hercegovino ob poskusu ilegalnega prehoda meje, ne more pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Republike Hrvaške.
Za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, niti nevarnost, da bo ob predaji Hrvaški podvržen življenjskih razmeram, ki zanj pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. S tem tožnik ni izkazal težko popravljive škode.
Sodišče ugotavlja, da tožnica vse do izdaje tega sklepa ni odpravila vseh pomanjkljivosti, tako kot ji je s pozivom naložilo sodišče, zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo. Ker je bila tožba nepopolna že iz tega razloga, se sodišče do ostalih nepravilnosti ni opredeljavalo.
ZUS-1 člen 19, 19/1, 19/2, 19/3. ZKZ člen 23, 23/4. ZG člen 47.
kmetijsko zemljišče - gozdno zemljišče - prizadeta stranka - tožbeni predlog v upravnem sporu
Sodišče se pri preizkusu procesne predpostavke, ali ima stranka pravni interes za udeležbo v upravnem sporu, kar je pogoj za priznanje položaja stranke, praviloma opre na izpodbijani akt in tožbo, pri čemer je pomemben tudi tožbeni predlog. Sodišče namreč presoja upravni akt v mejah (dejanske vsebine) tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).
Toženka pravilno povzema načelno pravno mnenje z dne 6. 4. 2012, o katerem je VSRS zavzelo stališče, da je ponudba, dana na podlagi 20. člena ZKZ, zavezujoča v razmerju (le) do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti v smislu prvega odstavka 25. člena OZ. Le v razmerju do oseb, ki so podale izjave o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena OZ. Zgolj v razmerju do oseb, ki niso predkupni upravičenci, gre torej za ponudbo, naslovljeno na nedoločeno število oseb in s tem za vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ) ter je odločitev o tem, ali bo nepremičnino prodal, v domeni lastnika.
nerazumljiva tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe
Tožba je z dne 9. 9. 2024 ostala nerazumljiva. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo zavrglo.
javni razpis - vloga za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - obnova postopka - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik po sodni presoji več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi in s tem pravovarstvene potrebe, saj si z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbijani akt je že odpravljen skupaj z njegovimi pravnimi posledicami (ga ni), zato s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja oziroma ga še izboljšati.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožeča stranka s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.
Tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdaje začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode, ter pojasniti, zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.
GZ člen 43. ZUP člen 37, 43, 279, 279/1-3, 279/1-4. ZUS-1 člen 37, 37/2.
gradbeno dovoljenje - prekinitev postopka - stranski udeleženec - pravna korist - izločitev uradne osebe - ustna obravnava v upravnem postopku - pravica do izjave stranke - ponovno odločanje o isti upravni zadevi - ničnost
Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.
V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.
privilegirana sprememba tožbe - tožba po 4. členu ZUS-1 - državna pomoč - pravni interes - ugotovitveni zahtevek - pravica do sodelovanja v postopku - pravica do zasebne lastnine - oblastno ravnanje - poseg v ustavno pravico
Ravnanje tožene stranke po presoji sodišča presega situacijo, v kateri bi šlo zgolj za to, da dolžnik ni izpolnil svoje denarne obveznosti (in v kateri bi lahko tožeča stranka svoje pravice uveljavila v pravdnem postopku), temveč gre pri ravnanju tožene stranke tudi za oblastni akt, s katerim je slednja kot nosilka javnega pooblastila brez zakonske podlage posegla v položaj tožnice.
Z zadržanjem izplačil pomoči je tožena stranka posegla v pravni položaj tožeče stranke, v katerem je bila ta upravičena do premoženjske koristi - izplačil denarne pomoči, ki je na podlagi zakona prešla v njeno premoženjsko sfero in jo je imela pravico uživati.
subsidiarni upravni spor - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - varstvo ustavne pravice - otrok s posebnimi potrebami - odlok - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Očitek tožnikov, da je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnikov do izobraževanja, je utemeljen, saj tožnika v spornem obdobju nista mogla vstopiti v prostore šole in nista smela biti del tam izvajanega pedagoškega procesa, pač pa sta se morala za razliko od ostalih učencev izobraževati na daljavo. Ne glede na to pa sodišče meni, da tako ravnanje tožene stranke, ki so temeljilo na obveznostih, ki ji jih je nalagal Odlok, še ne pomeni, da je bil njen poseg v pravico tožnikov do izobraževanja nedopusten oziroma nezakonit. Tožena stranka je namreč, ko je od učencev (in zaposlenih) zahtevala obvezno izvajanje testiranja s testi HAG za samotestiranje pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj, kakor tudi preverjala predhodna pisna soglasja oziroma nesoglasja staršev ali zakonitih zastopnikov k izvajanju testiranja učencev, ravnala zakonito, saj je morala skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP spoštovati in izvajati v spornem obdobju (december 2021 do 21. 2. 2022) veljavne določbe Odloka. Ker je to tožena stranka enako zahtevala od vseh učencev, ne gre slediti tožnikoma, da je bila njena odločitev, da tožnikoma prepove vstop v šolo in jima odredi izobraževanje na daljavo, diskriminatorna. Tožnika (oziroma njuni starši) sta bila s predvidenimi posledicami v primeru odklonitve soglasja staršev za izvedbo samotestiranja tožnikov vnaprej seznanjena, v tožbi pa tudi ne zatrjujeta, da bi tožena stranka v primeru drugih učencev, za katere starši prav tako ne bi podali soglasja za samotestiranje s testi HAG (če so taki primeri bili), ravnala drugače.