TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba zoper sklep Ministrstva za naravne vire in prostor št. 0601-9/2021-3 z dne 15. 7. 2021 se zavrne.

II. Tožba se glede preostalih zahtevkov zavrže, to je v delih, v katerih tožnica zahteva: - da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami EKČP in Ustave ter da je bilo s tem sklepom poseženo v njene človekove pravice ter se ji za to prizna pravično zadoščenje v višini 78.878,00 EUR, - naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja, - naj sodišče odloči, da glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 Odloka SDOPN-1 v ponovnem upravnemu postopku ni mogoče uporabiti ter da so ugotovljene nezakonitosti in neustavnosti odloka dolžni spoštovani vsi upravni organi, - naj sodišče odpravi (tudi) druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, - naj sodišče na podlagi petega odstavka 47. člena GZ odpravi uporabno dovoljenje, izdano na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja, - naj sodišče pozove ministrstvo, naj nadaljuje z zadevo št. 35016-22/2019 in predlaga predlaga Vladi, naj začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti spornih prostorskih aktov in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jih odpravi oziroma razveljavi, zadevo pa obravnava prednostno, pri čemer naj do končne odločitve zadrži njihovo izvrševanje.

III. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom stroške tega postopka v znesku 522,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe.

Organ je tožnici pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec.

Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila.

Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem postopku, zoper katerega je, če se z njim posega v tožnikov pravni položaj, dopustno sodno varstvo (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V tako imenovanem rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta pa je mogoče uveljavljati tudi ugovore glede kršitev človekvih pravic v postopku izdaje upravnega akta. Kot že navedeno zadostuje, da se drugo, primarno sodno varstvo šteje za učinkovito, tudi če prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem ni zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Tako da ob izpodbojni tožbi v upravnem sporu prizadeti lahko uveljavlja odpravo posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic z odškodninskim zahtevkom pred rednim sodiščem. Glede na to je sodišče tožbo v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom tožnici poseženo v njene človekove pravice ter se ji zaradi odprave posledic prizna denarna odškodnina, zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Na isti pravni podlagi, 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče zavrglo tožbo tudi v delu glede zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem, tj. z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter izreče prepoved njegovega izvrševanja. Kot je sodišče že navedlo, se, kadar je v formaliziranem postopku izdan dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v rednem upravnem sporu, in to v obravnavanem primeru je sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, tako primarno sodno varstvo šteje za učinkovito sodno varstvo, ki izključuje subsidiarni upravni spor.