res iudicata v zemljiškoknjižnem postopku - dovoljenost vpisa po stanju v zemljiški knjigi - načelo formalnosti postopka
Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).
postopek osebnega stečaja - stranke glavnega postopka osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - procesna legitimacija - pridobitev procesne legitimacije upnika - prenehanje procesne legitimacije upnika - rok za prijavo terjatve - prepozna prijava terjatve - prenehanje terjatve zaradi plačila
Navedeni upnik in s tem tudi njegov pravni naslednik glede na 57. in 385. člen ZFPPIPP ni pridobil položaja stranke v tem glavnem postopku osebnega stečaja. Pridobil bi ga lahko le s priznanjem terjatve (to ni bilo izpolnjeno) ali s pravnomočnostjo sodbe o obstoju prerekane terjatve.
preživninska obveznost staršev - določitev višine preživnine - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - otroški dodatek - pridobitne zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - potrebe otroka - zmanjšanje preživnine - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno.
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca je treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo (rojstvo še enega otroka).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 354/2, 360, 360/1, 451, 452, 453, 458, 458/1. URS člen 25.
postopek v sporu majhne vrednosti - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - ključ delitve stroškov - način obračunavanja stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij - višina zahtevka - zadostna trditvena podlaga - dopolnitev tožbe - opredelitev sodišča prve stopnje do relevantnih navedb tožnika - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - pravica do pritožbe
Četudi se tožnica v dopolnitvi tožbe ni sklicevala na veljavni ključ delitve vtoževanih stroškov, je podala določene trditve, ki utegnejo biti relevantne ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage. Opredelila se je namreč do načina obračunavanja posameznih stroškov ter dala dodatna pojasnila v zvezi z zaračunavanjem stroškov in z ugovornimi navedbami toženca. Zato bi se sodišče prve stopnje do tožničinih pravočasno podanih navedb in predlaganih dokazov moralo opredeliti vsebinsko.
Sodna praksa je v več zadevah zavzela stališče, da ima prestajanje zaporne kazni vpliv na določitev preživninske obveznosti. V primeru prestajanja zaporne kazni je treba višino preživnine določiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera. Kadar je preživninski zavezanec na prestajanju zaporne kazni in nima prejemkov ali premoženja, sodna praksa napotuje na določitev t. i. simbolične preživnine.
URS člen 25. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/5, 11/6, 12a, 12a/1, 12a/2, 12a/5. ZSVarPre člen 8, 8/1, 11, 27, 27/1. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/2, 339, 339/2, 339/2-2.
oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo takse - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - mesečni povprečni dohodek na člana družine - premoženje prosilca in družinskih članov - osnovni znesek minimalnega dohodka - procesna predpostavka - razlogi za izločitev sodnika - pristranskost sodnika - dvom strank v nepristranskost sodnikov - pravica do pravnega sredstva
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks se lahko ne glede na slab dohodkovni položaj stranke in njenih družinskih članov zavrne že na podlagi vrednosti njihovega premoženja.
V primeru pozitivne odločitve o obročnem plačilu sodne takse, plačilo le-te ni več procesna predpostavka, tako da sodišče zaradi morebitnega neplačila obroka ali več obrokov ne bo štelo, da je vloga umaknjena, zaradi česar bo v vsakem primeru tožencu zagotovljeno uveljavljanje njegove pravice do pravnega sredstva, kar je glavni namen določb II. poglavja ZST-1.
SZ-1 člen 68, 68/1, 68/3. OZ člen 70. SPZ člen 118, 118/4.
spor majhne vrednosti - upravnik - pasivna legitimacija upravnika - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - neposredno zastopanje - učinki zastopanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi praviloma nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov. V takem primeru imajo dejanja upravnika učinek le za etažne lastnike, upravnik pa obveznosti, ki izhajajo iz obratovanja in vzdrževanja stavb v etažni lastnini, ni dolžan pokrivati iz lastnih sredstev.
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije.
Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Benderjeve za izdelavo sodnih izvedeniških mnenj in izpostavljene pomanjkljivosti in neusposobljenosti kliničnih psihologov za podajo takšnih mnenj. Zato pa pritožnik s sklicevanjem na splošne ugotovitve in zaključke Poročila strokovne prepričljivosti konkretnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki ga je ta podala na podlagi vsestranske spoznavnosti konkretnih okoliščin tega primera (na podlagi vsestranskih podatkov spisa, določno opredeljenih strokovnih pregledov vsakega od staršev in mladoletnega otroka posebej in vseh skupaj), ne more omajati.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem v vtoževnem obdobju iz naslova regresa za letni dopust, dnevnic in potnih stroškov utemeljeno oprlo na izračun sodne izvedenke za ekonomsko stroko in podano izvedensko mnenje z dopolnitvijo pravilno ocenilo kot strokovno, razumljivo in preverljivo. Sodna izvedenka je svoje mnenje podala tudi ustno in prepričljivo odgovorila na pripombe pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v celoti slediti le dopolnitvi izvedenskega mnenja, so neutemeljene. Sodišče mora izvedensko mnenje presoditi kritično tudi glede na ostalo procesno dokazno gradivo in splošno izkustveno znanje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, kateri izračun izvedenke je upoštevalo in zakaj.
ZDR člen 161.. ZDR-1 člen 43, 44, 131, 131/1, 131/4, 138, 138/2, 148, 161, 161/1.. OZ člen 86, 86/1, 88, 88/1, 190, 190/3, 375, 381.
regres za letni dopust - vračilo preveč izplačanih sredstev - sprememba zakona - ničnost - zakonske zamudne obresti - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - plača - poseganje v pridobljene pravice - pogodbene obresti
Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).
Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.
Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.
ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 1.
dodatek k plači - agencijski delavec - dodatek za delovno dobo
Dejstvo, da je po petem odstavku 62. člena ZDR-1 uporabnik odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne vpliva na to, da delavcem pripadajo dodatki po zakonu in kolektivnih pogodbah za ves čas, ko delajo v okoliščinah, ki jih upravičujejo do zadevnih dodatkov. Opustitev sporočanja ustreznih podatkov za plačilo dodatkov s strani uporabnika ne pomeni, da delavcu pripadajoči dodatki ne gredo. Uporabnik je na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1 sicer za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren, vendar pa to ne izključuje primarne obveznosti delodajalca (agencije), da delavcu plača dodatke, do katerih je upravičen.
ZSVarPre člen 79, 80, 91.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
dodatek za nego otroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenskega organa, ki je samo potrdil predhodni mnenji zdravniških komisij, pravilno zaključilo, da ne gre za hudo bolnega otroka po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo oziroma za otroka z več motnjami po 7. členu Pravilnika. Izvedenski organ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri otroku ni ugotovil nobenega takšnega zdravstvenega stanja, da bi bili izpolnjeni pogoji po katerikoli točki Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj. Ni ugotovljena alergija na hrano na tri ali več osnovnih živil, ni ugotovljena težka astma in niso ugotovljene hujše distrofije. Ne glede na to, da so pri otroku ugotovljene določene motnje oziroma diagnoze, vendar pri njemu ni ugotovljenih hkrati več kot treh motenj, katerih skupni učinek bi utemeljeval potrebo po priznanju pravice do dodatka za nego otroka.
Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil priporočeno na pošto 9. 10. 2019, iz nje pa izhaja, da sodno varstvu uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo zaradi njegove (vnaprej napisane) odpovedi, ki mu jo je tožena stranka izročila 31. 8. 2019. Ker je predmet tožbe ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tridesetdnevni rok za sodno varstvo začel teči 31. 8. 2019, ko je bil tožnik seznanjen, da mu tožena stranka prekinja pogodbo o zaposlitvi.
Delodajalec je poskušal tožnici zagovor omogočiti, vendar mu to zaradi razlogov na strani tožnice (dopusta) ni uspelo. To pa ne pomeni, da ni ravnal skladno z določili 85. člena ZDR-1. V konkretnem primeru gre namreč za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tožena stranka zaradi tožničinega dopusta z njo ni uspela opraviti razgovora. Ovire za podajo odpovedi na delavčevi strani ne morejo preprečiti, da bi delodajalec lahko podal odpoved do izteka zakonskih rokov.
obnova postopka - nov dokaz - kazenska oprostilna sodba
Pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka.
Prav tako ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano.
Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.
Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.
Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.
ZZVZZ člen 80.. ZPacP člen 54.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 169, 169-2.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe
Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, kot v konkretnem primeru, je jasno, da osebni zdravnik ne more uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog.
Zavarovane osebe imajo poleg pravic v okviru uveljavljanja zdravstvenih storitev tudi dolžnosti, kot jih določa 54. člen ZPacP. Torej, da je obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic pacientov do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izkazana oba pogoja po 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.