TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se na novo glasi:

"I. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29322/2017 z dne 5. 4. 2017 se v 1. odstavku vzdrži v veljavi glede zneska 400,00 EUR bruto s pogodbenimi zamudnimi obrestmi (po obrestni meri 2,25 % od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 dalje do plačila, v ostalem pa se 1. odstavek ter 3. odstavek izreka sklepa razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati regres za letni dopust v ustreznem neto znesku glede na bruto znesek 400,00 EUR s pogodbenimi obrestmi od neto zneska po 2,25 % obrestni meri od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako dobljenega zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 dalje do plačila.

II. Zavrne se višji tožbeni zahtevek za plačilo:

- razlike med bruto in neto zneskom regresa za letni dopust;

- zakonskih zamudnih obresti od zneska pogodbenih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas od 17. 4. 2014 do vključno 30. 3. 2017,

- zneska 2.408,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila,

- pogodbenih obresti od zneska 1.901,77 EUR v višini 2,25 % obrestne mere od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila.

III. Tožeča stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 593,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 57,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).

Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.

Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.