URS člen 14, 14/2, 22, 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZIZ člen 23, 61, 61/2, 62, 62/5. ZPP člen 108, 180, 180/1, 278, 278/1, 286, 286a.
obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - standard obrazloženosti - neenako obravnavanje strank v postopku - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev pritožbenega postopka
Glede na pravilno (in pritožbeno nesporno) ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik za svoje navedbe ni predlagal nobenih dokazov in s tem torej ni izpolnil zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ (sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sicer napačno sklicevalo na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ), bi moralo višje sodišče ob odločanju o pritožbi na podlagi določbe petega odstavka 62. člena ZIZ sprejeti enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in izpodbijani sklep glede zavrnitve ugovora v zvezi s plačilom (in izterjavo) zneska 33.224,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi potrditi. Vendar pa so po mnenju višjega sodišča citirane določbe v delu, v katerem določajo, da mora dolžnik, da bi bil njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen (in posledično tudi utemeljen) za svoje ugovorne navedbe v ugovoru predlagati tudi dokaze, in da mora sodišče ugovor, ki ne izpolnjuje takšnega standarda obrazloženosti, zavrniti, v nasprotju z Ustavo, saj so zaradi bistvene neenakosti položajev upnika in dolžnika kot strank istega izvršilnega postopka in neenakosti dolžnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine v primerjavi s položajem toženca v pravdnem postopku z njimi dolžniku kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave in 22. člena Ustave.
OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 243, 254.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - normalen tek stvari
V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bilo tožnici znano stanje spornih parcel, pa se je kljub temu v obeh predpogodbah zavezala, da bo kot prodajalka obema kupcema v določenem času dostavila listine, iz katerih po razvidna realizacija Inšpekcijske odločbe. To pa pomeni, da je obe predpogodbi sklenila z védenjem o vsebini citirane Inšpekcijske odločbe, pri čemer po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sama ni začela z ustreznimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem tudi postopki za pridobitev projektne dokumentacije, pa čeprav bi to v skladu s strokovnimi ugotovitvami izvedencev lahko storila.
Zagovorniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa netočno navedlo, da obdolženec ni zatrjeval, da bi zaseženi kip „Kip predice v narodni noši“ imel v posesti na zakoniti podlagi. Iz podatkov spisa namreč izhaja ravno nasprotno. Obdolženec je prav to navajal ves čas kazenskega postopka, pri čemer je pojasnjeval, da je navedeni kip leta 2001 kupil od stečajne upraviteljice družbe M. d.d., za kupnino 290.000,00 SIT.
dokaz z zaslišanjem izvedenca - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - pisno izvedensko mnenje - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - zavrnitev tožbenega zahtevka - borilne veščine
Drži sicer, da odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca ni odvisna od strankinega predloga in lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti izvedenca zasliši. Vendar pa je potreba po zaslišanju izvedenca odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. Če je izvid/mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče te pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem sodnega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), sicer navedeno ni potrebno. Bistveno je torej, ali je bilo pisno izvedensko mnenje, pridobljeno v obravnavani zadevi, jasno in popolno ter pri sodišču prve stopnje ni vzbujalo nobenega dvoma v njegovo pravilnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00069042
ZRPPN člen 28, 30, 43. ZSZ člen 18, 18/1, 20, 28, 28/1. ZTel-1 člen 52, 53, 54. ZEKom člen 77, 78, 79, 80. ZEKom-1 člen 19, 20, 21, 22. ZDen člen 88, 88/1, 88/2. ZEKom-2 člen 27, 27/3. ZPP člen 340, 341.
vsebina služnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti v javno korist - obid prisilnih predpisov - služnostna pogodba - nepremičnina, izvzeta iz pravnega prometa - nična pogodba - nadomestilo za služnost - zmotna uporaba materialnega prava - pasivna legitimacija - dolžnost skleniti pogodbo ( kontrahirna dolžnost )
S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.
ZPND člen 3, 3/3, 3/5, 19, 21, 22.a. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - dokazna ocena - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje.
Pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.
DZ člen 254, 254/1, 256. ZNP-1 člen 57, 57/1, 57/4, 58, 58/1, 67.
aktivna procesna legitimacija - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - razrešitev skrbnika - imenovanje novega skrbnika
V postopku razrešitve skrbnika, v krogu oseb, ki sodelujejo v tem postopku, je predlagatelj lahko samo CSD (oseba pod skrbništvom in skrbnik sta bila vključena v postopek kot nasprotna udeleženca in ne predlagatelj). Takšnega postopka ne more voditi niti sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne "osebe, ki z osebo, ki naj se postavi pod skrbništvo, živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ali njenega sorodnika v ravni črti in v stranski črti do drugega kolena.", ker določba prvega odstavka 57. člena ZNP-1 velja za "Postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo".
ZIZ člen 38, 38/5, 38/8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1.
izračun stroški postopka po obračunu izvršitelja - obračun plačila za delo in stroške izvršitelja - izvršiteljevi stroški - delna plačila
Glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče trditi, da je izvršitelj v zvezi s prevzemi delnih plačil in obračunavanjem plačila zanje ravnal v nasprotju z zahtevo, da dolžniku ne povzroča nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja), in da bi bili stroški, ki si jih je (utemeljeno) obračunal izvršitelj in katerih povrnitev zdaj zahteva upnik, nerazumno visoki glede na višino terjatve, ki je predmet izvršbe, in glede na višino plačil, ki jih je dolžnik prostovoljno opravil, ravnanje izvršitelja in upnika pa v opreki z namenom in načeli izvršilnega postopka. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil dolžnik najpozneje s prejemom sklepa z dne 6. 7. 2022 tudi nedvoumno seznanjen, da s plačilom izvršitelju (in ne neposredno upniku) nastajajo še dodatni izvršilni stroški, pa je v nadaljevanju dolg še dalje obročno odplačeval izvršitelju.
stroški postopka v izvršilnem postopku - potrebnost izvršilnih stroškov
Kljub temu da bi upnik za izterjavo terjatev po vseh izvršilnih naslovih, s katerimi razpolaga, lahko vložil tudi zgolj en predlog za izvršbo, ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik, ki je v obravnavani zadevi ravnal drugače, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s predlogom za izvršbo.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča
Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja in z izpustitvijo očitkov, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter posledično drugačno pravno opredelitvijo, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi ustrezno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ter obdolženca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.
kršitev temeljnih pravic delavcev - ponarejanje listin - obrazloženost sodne odločbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - kolektivno kaznivo dejanje - res iudicata - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - enotna kriminalna dejavnost - izvedenec grafološke stroke - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - odmera kazenske sankcije - sprememba kazenske sankcije - sprememba sodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče - stranska denarna kazen - obvezen izrek denarne kazni - razširjena pogojna obsodba
Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 40, 40/1, 42, 42/1, 49, 50, 51. ZSICT člen 45.
stroški in nagrada sodnega cenilca - cenitev vrednosti nepremičnine - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - rast cen - dodatna dokumentacija - cenilno poročilo
Glede kompleksnosti in vrste zadeve, ki je bila v obravnavani zadevi predmet cenitve, se je sodni cenilec v pritožbi skliceval predvsem na dejstvo, da je moral oceniti dve nepremičnini - parceli, od katerih je ena mešane namenske rabe - stavbno in kmetijsko zemljišče, na drugi parceli pa so štirje objekti, ki so vsi različne oblike, finalizacije in različni po namembnosti. Te navedbe držijo in sodišče druge stopnje se strinja s cenilcem, da ne gre za najbolj preprost primer cenitve, kot npr. cenitev enakih praznih parcel. Kljub temu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je cenilcu odmerilo osnovno nagrado za izdelavo cenitve v višini 350,00 EUR, saj opravljena cenitev tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja zelo zahtevne cenitve, za katero Pravilnik predpisuje nagrado v višini 525,00 EUR, ampak zahtevno cenitev, za katero pa cenilcu pripada plačilo v višini 350,00 EUR.
Podatka o inflaciji v preteklem letu na podlagi določbe 51. člena Pravilnika ni mogoče uporabiti tako, da bi se celotna nagrada sodnemu cenilcu enostavno povišala. Iz besedila citirane določbe namreč ni mogoče razbrati takega pooblastila sodišču. V zadnjem stavku citirane določbe uporabljena besedna zveza "uveljavitev zadnjega zvišanja" po stališču pritožbenega sodišča pomeni le, da 51. člen Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT) "uveljavi zvišanje" s spremembo Pravilnika.
Dolžnik bi s pritožbo, v kateri smiselno zatrjuje, da so bile vse terjatve do upnika, ki so predmet izvršbe, z v pritožbi zatrjevanimi plačili že poravnane, lahko uspel, če bi izkazal, da so bile vse terjatve upnika poravnane že v trenutku, ko je izvršitelj opravljal dejanja, v zvezi s katerimi je izdal zgoraj navedene obračune. V tem primeru bi bilo namreč mogoče šteti, da dejanja izvršitelja niso bila potrebna za izvršbo, zaradi česar dolžnik upniku v zvezi z njimi nastalih stroškov ne bi bil dolžan kriti. Tega pa dolžnik ni uspel izkazati.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 5, 5/1, 8, 8-1.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4-1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - odškodninski spor z mednarodnim elementom - sedež tožene stranke - postopek pred domačim in tujim sodiščem - isti historični dogodek - ista dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka - tesna povezanost zahtevkov - uporaba tujega prava - deljena odgovornost - nerazdelna odgovornost - načelo učinkovitosti prava EU
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče (prve stopnje) presoditi svojo pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). To pomeni, da sodišče pri presoji svoje pristojnosti ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, temveč upošteva le tožbene navedbe in sodišču znana dejstva.
Po prepričanju sodišča druge stopnje na tesno povezanost zahtevkov kaže več okoliščin predmetne zadeve. Po eni strani gre pri vseh zahtevkih za isti historični dogodek (delovno nezgodo z dne 30. 10. 2015 na gradbišču v Nemčiji, v kateri se je tožnik telesno poškodoval), k nastanku katerega je (glede na tožbene navedbe) vsaka od toženih strank prispevala z njej očitanim ravnanjem oziroma opustitvijo. To pomeni, da imajo vsi zahtevki isto dejansko podlago.
Po drugi strani tožnik vsako od toženih strank toži na deliktni podlagi, kar pomeni, da je podana istovrstna pravna podlaga tožbenih zahtevkov. Pritožbene navedbe o različni pravni podlagi zahtevkov so neutemeljene. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pri presoji obstoja tesne zveze med različnimi zahtevki enaka pravna podlaga za vložene tožbe sicer le eden od upoštevnih dejavnikov, ni pa nujni pogoj za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, če so tožene stranke lahko vsaj predvidele, da obstaja tveganje, da bodo tožene v državi članici, v kateri ima vsaj ena od njih stalno prebivališče. Toliko bolj je podana tesna zveza med zahtevki, če nacionalni predpisi, ki so pravna podlaga za tožbe, ki so bile vložene proti različnim toženim strankam, v bistvu enaki. Za različne pravne podlage zahtevkov na primer gre, če zahtevki zoper ene tožence eni temeljijo na pogodbeni odgovornosti, zahtevki zoper druge tožence pa na deliktni odgovornosti. V predmetni zadevi pa zahtevki zoper vse tožence temeljijo na deliktno podlagi.
In nenazadnje, na tesno vez med zahtevki kaže tudi to, da bi (glede na tožbene navedbe) lahko toženci tožniku skupno odgovarjali za nastalo škodo, pri tem pa ni pomembno, ali gre za deljive ali solidarne (nerazdelne obveznosti).
Na bistvo pritožbene graje je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi argumenti, zakaj prepoznanega obstoja preslepitvenega namena v zvezi s prevzetim poslom dejstvo, da je obdolženi najel ter tudi plačal gradbeni oder, ne more omajati in posledično tudi ne razbremeniti očitka storitve kaznivega dejanja. Poudariti je namreč, da je preslepitev sicer abstrakten, pomensko odprt pojem, ki je v danem primeru vsebinsko podprt z ugotovljenimi konkretnimi ravnanji obdolženca, ki jasno in nedvoumno obeležujejo preslepitev.
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, sprejemljive in tehtne razloge, ko je obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge po 3. točki 358. člena ZKP (torej, da ni dokazov, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžena pravna oseba D. z.o.o. pa kazensko odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje). Takšno komuliranje razlogov sicer ni na mestu, vendar na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri tem okoliščina, da iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o oprostitvi oprlo na 3. točko 358. člena ZKP, čeprav je nato navedlo pravilne razloge po 1. točki 358. člena ZKP, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.
Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068519
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - specialna prevencija - generalna prevencija - presoja vseh okoliščin - namen kaznovanja
Pritožnik v izpostavljanju obljube vzdržnosti od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj nekritično prezre, da se z izvršitvijo prostostne kazni zasleduje tudi širši namen, da se ne le obsojenega, marveč tudi druge, odvrne od pravno nevzdržnih ravnanj, kar pomeni, da mora biti način izvršitve kazenske sankcije koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo oziroma širšo bivanjsko okolico.
URS člen 14. ZKP člen 402,402/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 1, 19, 19/2.
stroški pooblaščenega zagovornika
Pritožbeno sklicevanje na primerjavo plačila dela odvetnikov in izvedencev ni utemeljeno, saj iz 1. člena OT izhaja, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Pritožba tako povsem prezre, da storitve izvedencev bazirajo na drug(ačn)i pravni podlagi, in sicer na Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Različen pravni temelj je torej razlog, čemu opravljanja in posledično vrednotenja odvetniških in izvedenskih storitev ni mogoče primerjati na način, za katerega se skozi pritožbena izvajanja zavzema zagovornica.