CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004987
ZPP člen 337, 337/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/3, 15. OZ člen 131, 1035.
zahtevek po tožbi in pobotnem ugovoru - pobotni ugovor - prodajna pogodba - privolitev - spor z mednarodnim elementom - kupoprodajna pogodba - prodaja blaga - Dunajska konvencija - tuje pravo - asignacija (nakazilo) - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - uporaba slovenskega prava
Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanska družba) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat (avstrijska družba) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost.
Zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike, zato za njeno učinkovanje tudi ni potreben podpis prejemnika nakazila. Asignatar bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca (asignanta), sicer bi odgovarjal za škodo.
Tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati, asignacijo pa je nedvomno tudi sprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.
Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.
motenje posesti - souporaba stanovanja - poseg v ustavne pravice posameznika - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da mora sodišče tudi v posestnomotenjskih pravdah upoštevati ustavne pravice pravdnih strank. Ves čas mora imeti pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, saj takšna dolžnost izhaja iz ustavne odločbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Z ugoditvijo postavljenemu zahtevku bi bil tožniku omogočen neomejen vstop v stanovanje, kar bi omogočilo posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. Navedeno pomeni poseg v ustavne pravice toženke, to je pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženke zahtevanega posestnega varstva tožniku ni mogoče nuditi oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj gre za prekomeren poseg v ustavne pravice toženke.
Določba drugega odstavka 244. člena ZFPPIPP velja v primeru, da je v ponovljenem postopku znova izdan sklep o začetku stečajnega postopka in tedaj učinki veljajo za nazaj (retroaktivno) od prve odločitve o začetku stečaja dalje. Ali bo v novem postopku začet stečaj nad predlagateljem, registrsko sodišče ne more prejudicirati in zaradi tega ohranjati vpis, kot da je nad predlagateljem še vedno začet stečajni postopek.
navidezna (simulirana) pogodba - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši - direktni naklep - velika premoženjska škoda - dopolnitev obtožbe - modifikacija obtožnega akta - načelo zakonitosti - pravica do obrambe - prekoračenje obtožbe - zapadlost terjatve - pridobitev dodatne dokumentacije - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zahteva za izločitev izvedenca
Navedeni očitek je bil v ponovno vloženi obtožnici, potem ko je bila ta vrnjena državnemu tožilcu v popravo, glede bistvenega ponovljen, nato pa še modificiran, torej ponovno spremenjen, in z navedeno popravo in spremembami obtožba ni bila prekoračena, spremembe niso bile nedopustne in ne drži pritožbena navedba, da je postopek temeljil na obtožbi, ki dejansko ne obstaja, pa tudi ne, da je bila obtožba podvojena.
Za uporabo Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času sklenitve pogodbe Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 (KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008) ni imelo podlage, ker v obeh primerih znesek 201.600,00 EUR predstavlja veliko premoženjsko škodo, in tega, zakaj ni uporabilo KZ, v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obdolžencema očitano kaznivo dejanje, opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, glede na datum sklenitve navedene pogodbe, sega tudi v časovno obdobje pred veljavnostjo KZ-1, torej v čas veljavnosti do takrat veljavnega KZ, sodišče pa za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, uporabi zakon, ki je veljal zadnji, razen, če prejšnji ni za storilca milejši. V sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov, dolžno pa je upoštevati 7. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana.
Terjatve upnikov, ki so zapadle 31. 1. 2009, pa bi morale biti tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene iz listin in ne le iz izpovedb prič, saj gre za dejstva, ki iz listin izhajajo, oziroma bi moral ta dejstva ugotoviti izvedenec s pregledom listin družbe M. d.o.o. - v stečaju, v opisu kaznivega dejanja navedene terjatve pa bi morale imeti hkrati ob sebi podatek tudi o tem, kdaj je vsaka od njih zapadla. Le takšen opis jasno določa obstoj terjatve v času izdaje in izplačila računov v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2009, torej v času zmanjšanja premoženja družbe M. d.o.o. in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je namreč čas nastanka in zapadlosti terjatev bistvenega pomena.
Ker je razlog za izločitev izvedenca podan, kadar je ta v delovnem razmerju pri oškodovancu, bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali navedeno delovno razmerje obstaja, kot zatrjuje pritožba, nato pa bo o utemeljenosti zahteve, da se izvedenec v zadevi izloči, odločilo. V primeru, da bo takšno razmerje ugotovilo, bo v obravnavani zadevi moral podati mnenje drugi izvedenec finančne stroke. Pri tem bo upoštevalo sodno prakso, po kateri okoliščina, da je bil izvedenec nekoč zaposlen pri oškodovancu, ne pa več v času podaje izvedenskega mnenja, ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedenca.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00006790
ZZK-1 člen 6, 166, 167, 168. SPZ člen 142. ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-2.
izvršilni naslov - izvršilni postopek na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - skupna hipoteka - vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti - zaznamba skupne hipoteke - hipotekarni (realni) dolžnik - glavna nepremičnina - stranska nepremičnina
Pri nepremičninah dolžnika je bila na podlagi izvršilnega naslova v predmetnem postopku vknjižena skupna hipoteka na podlagi takrat veljavnih določb ZZK-1, ki je določal, da se je skupna hipoteka vpisala pri glavni nepremičnini, pri kateri se je tudi zaznamovala neposredna izvršljivost notarskega zapisa, pri stranskih nepremičninah pa se je vpisala zgolj zaznamba skupne hipoteke, ne pa tudi še zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, saj je imela zaznamba skupne hipoteke za posledico, da so vsi vpisi glede vknjižene hipoteke pri glavni nepremičnini učinkovali tudi pri nepremičnini, pri kateri je bila zaznamovana skupna hipoteka.
V zemljiški knjigi zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, ki z zaznambo pri glavni nepremičnini učinkuje tudi pri stranskih nepremičninah, torej nepremičninah dolžnika, učinkuje tudi proti vsakokratnemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, zaradi česar je upnikov izvršilni naslov tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo zoper dolžnika kot kasnejšega pridobitelja s (skupno) hipoteko obremenjene nepremičnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00005612
ZFPPIPP člen 213. OZ člen 1012.
učinkovanje potrjene prisilne poravnave - učinkovanje potrjene prisilne poravnave na vtoževano terjatev - poroštvena pogodba - poroštvena obveznost - vpliv prisilne poravnave na terjatev - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava
Skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev.
Upnik lahko terjatev, ki jo ima do osnovnega dolžnika, nad katerim je potrjena poenostavljena prisilna poravnava, uveljavlja zoper poroka v neomejenem obsegu, saj v razmerju med upnikom in porokom ne pride do učinka poenostavljene prisilne poravnave.
- člen 4, 4/2, 4/2-1.. ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.
neizkoriščen tedenski počitek - bruto in neto znesek - davki in prispevki
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00004980
ZPP člen 8, 214, 214/2, 253, 287, 287/2, 289, 289/1. URS člen 22, 23. ZDLov-1 člen 54, 54/5. ZON člen 81, 92, 92/1, 92/2, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - skrbnost dobrega gospodarja - zmanjševanje škode - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nepotrebni dokazi
Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo pastirskih psov, pa tudi za postavitev dodatnih nočnih električnih ograd. Ti ukrepi bi bili tudi učinkoviti, saj bi, kot se je izkazalo že v letu 2011, škodo bistveno zmanjšali. Vse navedeno zadošča za zaključek, da tožnik pred škodnimi dogodki v novembru 2010 ni ravnal ustrezno standardu, ki ga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZON.
Pretekla praksa ne more vzpostaviti širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, tožnika pa tudi ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Ravno vztrajanje pri pretekli praksi, ki je dejansko vzpodbujala pasivnost rejca, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne nasprotno. Na presojo, ali je tožnik svoje premoženje zaščitil na primeren način kot dober gospodar, ne more vplivati dejstvo, da pooblaščene osebe ZGS, ki so opravile oglede in sestavile zapisnike o škodnih dogodkih, na metode zaščite niso imele pripomb.
nujna pot - javno dobro - javna cesta - vodotok - poseg v vodno zemljišče - vodnogospodarsko mnenje - upravno dovoljenje
Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagatelji predlagajo, dopustna in pri tem upošteva ne le določila SPZ o nujni poti, temveč tudi druge specialne zakone, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V konkretnem primeru gre za vodotoke oziroma zemljišča, za katera veljajo posebnosti ureditve teh zemljišč po 37. členu ZV-1. Ob dejstvu, da obstaja še druga pot, ki ni obremenjena z vodotoki, bo ta pot bolj primerna.
Obdolženka je zanikala, da bi na seji senata 28. 1. 2016 zoper oškodovanca uporabila besedo koruptiven. Glede na takšen zagovor obdolžena z dokazom resnice ne more uspeti. Dokaz resnice se mora namreč nanašati na trditev, ki so predmet obtožbe. Če obdolženka zanika, da bi izrekla v obtožbi očitane žaljive trditve o oškodovancu, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih je izrekla, njen zagovor da je utemeljeno verjela v resničnost nečesa drugega (da ne zaupa v oškodovančevo delo), obdolžene ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za očitek, ki izhaja iz obtožbe. Dokaz resnice se lahko nanaša le na trditve, za katere se ji v obtožnem predlogu očita in je ugotovljeno, da so bile z njene strani izrečene ter lahko škodujejo oškodovančevi časti in dobremu imenu, ne pa na besede, zaradi katerih se obdolženo kazensko ne preganja v predmetni zadevi.
Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Ker je dokazna ocena prosta, je nesprejemljiv pritožbeni očitek, da tožnikovi dokazi niso bili upoštevani. Sodišče jih nikakor ni prezrlo, pač pa je po njihovi primerjavi s toženčevimi dokazi ter glede na uspeh celotnega postopka upravičeno podvomilo o tožnikovih trditvah. Ni bistveno število dokazov, ampak njihova kakovost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - ukinitev delovnega mesta
Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se je sklicevala na uvedbo novega poslovnega modela, na reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja podružnice in v zvezi s tem na ukinitev delovnega mesta cenilec avtomobilskih škod in senior cenilec škod (na katerem je delal tožnik), saj je obseg dela na teh dveh delovnih mestih tako majhen, da ne omogoča dela niti enemu delavcu za krajši delovni čas; opravljanje del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi tako ni več potrebno, preostala dela in naloge pa bodo po potrebi opravili drugi delavci v podružnici in pogodbeni partner. V sporu o zakonitosti odpovedi, ki je podana iz takšnega organizacijskega razloga, je ključna presoja, ali je delodajalec dejansko ukinil določeno delovno mesto in preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje, ne toliko presoja smotrnosti odločitve. Vseeno je dopustno preveriti, ali ni bila reorganizacija izvedena s šikanoznim namenom, kot ga je zatrjeval tožnik. I
Tožena stranka ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.
pripoznava dolga - pripoznava dolga na podlagi delnega plačila - konkludentna pripoznava dolga - prevzem terjatve - ugovor zastaranja - delna plačila - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev pravilno štelo, da je toženka z delnimi plačili pripoznala dolg. O pripoznavi dolga s konkludentnimi dejanji se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS, ki loči dve vrsti pripoznave in sicer: tako, da dolžnik pripozna dolg z upniku dano izjavo, iz katere jasno izhaja, da dolžnik priznava obstoj svojega dolga oziroma upnikove terjatve, in drugo,da to stori posredno, s konkludentnimi dejanji, to je, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.
OZ člen 132, 149, 153, 240, 579, 583, 587, 604. ZPP člen 70, 70-6, 236a, 236a/6, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-15.
povrnitev premoženjske škode - nevarna dejavnost - domneva vzročnosti - pogodbena odškodninska odgovornost - letenje z jadralnim letalom
Ker obravnavani škodni dogodek ni posledica abstraktne nevarnosti, zaradi katere je letenje z jadralnim letalom nevarna dejavnost, domnevna vzročnost ni vzpostavljena. Raziskati je treba vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo.
ZNP člen 168, 168/1, 168/3. ZUreP-1 člen 104, 105, 105/5. ZUPUDPP člen 52, 64.
predlog za sodni depozit - sodni depozit - razlastitev - nujni postopek - odškodnina zaradi razlastitve
Iz navedb v predlogu jasno izhaja, da gre za predlog sodnega pologa, povezan z nujnim postopkom razlastitve. Sodišče bi torej utemeljenost predloga moralo v skladu z navedbami v predlogu presoditi po določbah 104. in 105. člena ZUreP-1 in/oziroma 52. člena ZUPUDPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005744
ZMed člen 9, 9/2, 12. ZPP člen 66, 67, 70, 71, 72, 72/2, 87, 87/4, 286b, 286b/1, 287, 287/2. ZOdv člen 1, 1/3, 16, 16/1, 37, 37/1.
škoda povzročena z objavo v medijih - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - odgovornost delodajalca - odgovornost izdajatelja - odgovorna oseba - izdajatelj medija - lastnik izdajatelja medija - razvid medijev - pasivna legitimacija - zastopanje - zavrnitev predlaganih dokazov - grajanje procesnih kršitev - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - izločitev sodnika - zahteva za izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - delegacija pristojnosti - nujna delegacija
Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija.
Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke.
Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). V skladu z določbo 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožnik ni postavil predloga, v katerem bi uveljavljal razloge iz 67. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je tožnik udeležen v večih postopkih, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pa sama po sebi ne utemeljuje izločitve oziroma določitve drugega stvarno pristojnega sodišča.
Za nepravdni postopek velja specifična ureditev stroškovnih posledic. Navedeno velja tako za stroške udeležencev kot za skupne stroške glede glavne stvari.
Sodna taksa za predlog sodi med skupne stroške in ne med stroške predlagatelja. V primeru, da bi predlagatelja sodno takso plačala, bi ta postala del skupnih stroškov, o katerih bi bilo treba odločiti. V konkretnem primeru sodna taksa ni bila plačana (predlagatelja sta bila plačila oproščena), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da so nasprotni udeleženci predlagateljema dolžni povrniti skupne stroške postopka, ki zajemajo tudi sodno takso, materialnopravno napačna.
ZNP člen 4, 4/1, 4/2. URS člen 22. ZGD-1 člen 513.
pravica družbenika do informacij in obveščenosti - nepravdni postopek - kontradiktornost v nepravdnem postopku - pravica do izjave v nepravdnem postopku - pravica do informacije - odgovor na pripravljalno vlogo - vročitev odgovora na odgovora na vlogo
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje predlagateljevo zahtevo oziroma predlog za informacije in vpogled sicer vročalo v odgovor nasprotni udeleženki, ki je nanj odgovorila. Vloge predlagatelja, s katero je ta odgovoril na odgovor nasprotne udeleženke (in svoj predlog tudi delno umaknil), pa ji prvostopenjsko sodišče ni vročilo.
Nasprotna udeleženka pravice do izjave v postopku ni mogla uresničiti, če ji ni bilo zagotovljeno, da bi predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se je imela pravico izjaviti.
Pravica stranke do informacije je nekaj drugega kot obveznost sodišča do seznanitve in opredelitve do strankinih navedb in dokaznih predlogov (ki bi se morda izkazali za nebistvene). Zato vprašanje, kakšne argumente je v nevročeni vlogi (ki pa še zdaleč ni bila vsebinsko prazna) navajal predlagatelj, za presojo obstoja kršitve strankine pravice do informacije, za kar se v odgovoru na pritožbo zavzema predlagatelj, sploh ni odločilno.
delo v splošno korist - prestajanje druge zaporne kazni - olajševalne okoliščine
Okoliščina, da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženec ne bo mogel opravljati dela v splošno korist po sodbi, ki mu je bila izrečena za drugo kaznivo dejanje, ni razlog za izrek nižje zaporne kazni, kar prav tako predlaga v pritožbi, in od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga sodišče obravnava, obdolžencu mogoče izreči.