TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženega B.M. in V.L., ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca pa po uradni dolžnosti, se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navedeni očitek je bil v ponovno vloženi obtožnici, potem ko je bila ta vrnjena državnemu tožilcu v popravo, glede bistvenega ponovljen, nato pa še modificiran, torej ponovno spremenjen, in z navedeno popravo in spremembami obtožba ni bila prekoračena, spremembe niso bile nedopustne in ne drži pritožbena navedba, da je postopek temeljil na obtožbi, ki dejansko ne obstaja, pa tudi ne, da je bila obtožba podvojena.

Za uporabo Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času sklenitve pogodbe Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 (KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008) ni imelo podlage, ker v obeh primerih znesek 201.600,00 EUR predstavlja veliko premoženjsko škodo, in tega, zakaj ni uporabilo KZ, v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obdolžencema očitano kaznivo dejanje, opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, glede na datum sklenitve navedene pogodbe, sega tudi v časovno obdobje pred veljavnostjo KZ-1, torej v čas veljavnosti do takrat veljavnega KZ, sodišče pa za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, uporabi zakon, ki je veljal zadnji, razen, če prejšnji ni za storilca milejši. V sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov, dolžno pa je upoštevati 7. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana.

Terjatve upnikov, ki so zapadle 31. 1. 2009, pa bi morale biti tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene iz listin in ne le iz izpovedb prič, saj gre za dejstva, ki iz listin izhajajo, oziroma bi moral ta dejstva ugotoviti izvedenec s pregledom listin družbe M. d.o.o. - v stečaju, v opisu kaznivega dejanja navedene terjatve pa bi morale imeti hkrati ob sebi podatek tudi o tem, kdaj je vsaka od njih zapadla. Le takšen opis jasno določa obstoj terjatve v času izdaje in izplačila računov v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2009, torej v času zmanjšanja premoženja družbe M. d.o.o. in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je namreč čas nastanka in zapadlosti terjatev bistvenega pomena.

Ker je razlog za izločitev izvedenca podan, kadar je ta v delovnem razmerju pri oškodovancu, bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali navedeno delovno razmerje obstaja, kot zatrjuje pritožba, nato pa bo o utemeljenosti zahteve, da se izvedenec v zadevi izloči, odločilo. V primeru, da bo takšno razmerje ugotovilo, bo v obravnavani zadevi moral podati mnenje drugi izvedenec finančne stroke. Pri tem bo upoštevalo sodno prakso, po kateri okoliščina, da je bil izvedenec nekoč zaposlen pri oškodovancu, ne pa več v času podaje izvedenskega mnenja, ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedenca.