dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroki, dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
brezplačna pravna pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program
Zakonska ureditev iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP predpisuje zavrnitev brezplačne pravne pomoči v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. To pomeni, da mora tožena stranka pri odločanju opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku, oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.
V obravnavanem primeru je tožena stranka navedeno presojo opravila na podlagi pregleda listin upravnega spisa. V obrazložitvi navaja določbo 23. člena ZUOPP-1 in določbe 14. člena Pravilnika o organizaciji in načinu dela v komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Razlaga strokovna mnenja obeh komisij (tako prvostopenjske, kot drugostopenjske pred pritožbenim organom) ter zaključuje, da je v primeru, ko se odločitev upravnega organa opira na izvedeniško strokovno mnenje, sodna presoja zadržana, ker Organ za BPP ne more posegati v strokovnost teh mnenj in tudi nima nobenega razloga, da bi kljub nedoslednostim, ki so v teh mnenjih navedena, dvomil v njihovo strokovnost.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja
Posebnost tega primera v primerjavi z drugimi spori v zvezi s popravo krivic zaradi izbrisa iz registra je v tem, da je tožnik že 18. 12. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije navkljub njegovemu dejanskemu odhodu iz ozemlja Slovenije. Zato je točnost dejstev, ki izvirajo iz potrdila z dne 8. 3. 1993 zelo vprašljiva, kajti v času izdaje potrdila je veljala določba 2. odstavka 81. člena ZTuj, po katerem za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in jim je bila v postopku sprejema v državljanstvo republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po dokončnosti odločbe, to pa je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dne 22. 12. 1992. Tožena stranka je zato lahko imela upravičen pomislek, da je tožniku dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo dne 22. 12. 1992 in ne prej.
zaposlovanje invalidov - prispevek za zaposlovanje invalidov - podatki uradne evidence o številu zaposlenih invalidov
Kot izhaja iz 90. člena ZZRZI, vodi podatke o zavarovancih, vključenih v zdravstveno zavarovanje ZZZS, iz katerih je tudi razvidno, ali je zavarovanec invalid. Sklad sprejme podatke od zavoda vedno le za pretekli mesec in ne tudi za nazaj. Če se podatki iz evidenc delodajalca razlikujejo od podatkov uradnih evidenc iz ZZZS, mora delodajalec te podatke z ZZZS uskladiti najkasneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Po presoji sodišča je zavezanec sam odgovoren za pravilno in pravočasno sporočanje prijav, odjav ali sprememb za zavarovance.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - razpolaganje s premoženjem
Sodna poravnava med tožnico in njenim bivšim zakoncem pomeni, da je tožnica sama zakrivila takšno dejansko stanje, da z solastnim deležem nepremičnine zaradi vknjižene brezplačne uporabe stanovanja skupaj s kletjo (užitka), ne more razpolagati. Tožnica sicer vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker želi doseči civilno delitev tega solastnega premoženja, ki pa je že bilo predmet sodne poravnave, torej se je o tem premoženju po sporazumni volji obeh udeležencev, že enkrat odločilo. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage za to, da bi tožnici, v postopku civilne delitve solastnega premoženja dodelila brezplačno pravno pomoč.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroki tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožeča stranka v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v smislu ZUSDDD v Nemčiji, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
RTV prispevek - davčna izvršba - vrstni red poplačila obveznosti
Ker tožnica svojih obveznosti ni pravočasno in v celoti poravnavala, je tožena stranka imela pravno podlago za postopanje v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa knjiženje prejetih plačil. V skladu z navedeno določbo se s plačili zavezanca najprej pokrivajo morebitni stroški, nato zamudne obresti od najstarejših neplačanih zamudnih obresti naprej, ter šele nato glavnica, prav tako od najstarejše neplačane glavnice naprej.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - višina nagrade - pravno svetovanje - pregled dokumentacije
Med strankama postopka je nesporno, da je bil tožnik z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči določen v postopku zadeve D 537/2015 samo za pravno svetovanje. Glede na to, da tarifna številka 39 OT, kot samostojno storitev določa posvete, nasvete in mnenja, so bili ti že zajeti v tej tarifni številki in je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikov zahtevek, da se mu prizna še nagrada po tarifni številki 46 v višini 300 točk.
varstvo otrok - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo
Tožnikoma se je v postopku očitalo, da ne zaznavata potreb otroka, da ne sledita strokovnim napotkom, da je mati odklanjala izvajanje fizioterapevtskih vaj pri otroku, da se z otrokom ni ukvarjala in izkazovala čustvene navezanosti. Navedeno kaže na to, da so izpolnjeni pogoji za odvzem otroka.
Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za odboje 2007 do 2013 v letih 2011 do 2013 člen 122.
pomoč mladim prevzemnikom kmetij - posodabljanje kmetijskih gospodarstev - vračilo sredstev - odpoved zakupne pogodbe - višja sila
Razlogi za upravičen odstop od izpolnjevanja zahtev odločbe o pravici do sredstev, navedeni v Programu razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020, se v obravnavani zadevi ne morejo upoštevati, saj je bila relevantna pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi Uredba PRP, ki pa v četrtem odstavku 122. člena med razlogi za upravičen odstop od izpolnjevanja zahtev iz odločbe o pravici do sredstev zaradi višje sile ali izrednih okoliščin odpovedi zakupne pogodbe ne navaja.
Sklep, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, je bil v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročen s fikcijo 3. 4. 2015. Pritožbo je za tožnico vložil skrbnik za posebne primere 5. 8. 2015. Tako je zamujen pritožbeni rok osmih dni, saj je bil zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep 11. 4. 2015.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da so dolgovi po omenjenih posojilnih pogodbah zapadli, pravilna. Drugi člen obeh pogodb se glasi: „Posojilojemalec se obvezuje, da bo sprejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti, in sicer v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, in sicer v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“. Iz omenjene določbe nesporno izhaja, da je bil rok za vračilo posojila eno leto od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Iz konto kartic dolžnikovega dolžnika je razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila po pogodbi z dne 3. 1. 2010, nakazan na TRR posojilojemalca v več obrokih v dogovorjenem roku, tudi posojilo po pogodbi z dne 3. 1. 2011 je bilo nakazano v več obrokih v dogovorjenem roku. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, kot ga podata davčna organa: v času izdaje izpodbijanega sklepa (18. 4. 2014) se je rok za vračilo posojila, upoštevaje drugi člen obeh pogodb, že iztekel in so dolgovi po obeh posojilnih pogodbah zapadli.
davek na promet nepremičnin - prenos lastninske pravice na družbo - odplačni prenos - nepravilna uporaba materialnega prava
Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da gre v predmetni zadevi za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah, zaradi česar je tožnica dolžna plačati DPN za obravnavani pravni posel na podlagi 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da je lastninska pravica na nepremičninah prešla na družbo in sodi v premoženje družbe, ter da tožnica ni edina lastnica (družbenica) navedene družbe. Zato ni mogla pridobiti premoženjske koristi v višini celotne vrednosti naknadnega vplačila. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena stališče, da gre pri predmetnem pravnem poslu za odplačni prenos, navedeno stališče pa temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in nezadostni obrazložitvi, zato se sodišče z vprašanjem, ali je možno obravnavati konkreten primer kot izjemo iz 10. člena ZDPN-2, ni ukvarjalo.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDavP-2 člen 68, 74, 141. ZDDV-1 člen 32, 33. ZDoh-2 člen 105, 105-11, 131. ZFU člen 14. SRS 14, 14.10.
davek od dohodkov iz dejavnosti - prihodki - akontacija dohodnine - obračun DDV - davčni odtegljaj - davčno priznani odhodki - odvetnik - kršitev pravil postopka
Inšpektor ima na podlagi 18. člena ZDS-1 oziroma 14. člena ZFU pravico pri svojem delu zbirati in pridobivati podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za odkrivanje kršitev davčnih predpisov. Tako ZDavP-2 kot ZFU dajeta davčnemu organu široko pooblastilo za pridobivanje podatkov o zavezancih za davek za namene pobiranja davkov. V zaupnem razmerju med odvetnikom se ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Obstoj posebnih indicev za to, da inšpektor pridobiva podatke od tretjih oseb (institucij in fizičnih oseb), se po zakonu ne zahteva. Dovolj je ocena inšpektorja, da so oziroma da bi bili podatki za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora lahko koristni, in sicer tako v smislu njihovega zbiranja kot v smislu preveritve že zbranih podatkov.
Ni spora o tem, da so bile odvetniške storitve opravljene, stroški zastopanja priznani ali vsaj priglašeni ter knjiženi v tej zvezi (davčni) odhodki. Poslovni dogodki, ki vplivajo na nastanek oziroma pripoznanje prihodkov, so torej nedvomno nastali. Zato bi v skladu z določbami SRS in davčnih predpisov, ki jih citirata davčna organa, tudi po presoji sodišča strankam morali biti izdani računi za zastopanje, pa niso bili, zato se prihodki utemeljeno in v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2 ocenijo (ter obračuna DDV), in sicer (pravilno) najmanj v višini stroškov odvetniških storitev, priznanih s strani sodišča oziroma s strani nasprotne stranke, oziroma v višini stroškov, ki so bili priglašeni v sodnem postopku.
V vseh primerih, ko so bili strankam na podlagi blagajniških izdatkov s strani tožnika izplačani stroški zastopanja, je bilo strankam izplačano nekaj, do česar niso bile upravičene, saj naj bi jim po sklenjenih pogodbah stroški zastopanja ne nastali ali zaradi pro bono zastopanja ali zaradi pavšala, ki ga tožniku plačuje sindikat ali pa zaradi (delno) neuspešnega zastopanja. Zato izplačanih zneskov ni mogoče šteti za povračilo potrebnih stroškov in s tem za izplačila iz 30. člena ZDoh-2, ki niso obdavčena, temveč gre za druge dohodke iz 11. točke 105. člena ZDoh-2, od katerih obračuna in plača akontacijo dohodnine tožnik kot izplačevalec dohodka, ta pa ima nato pravico, da zahteva povračilo plačanega davka od zavezancev za davek.
podjetnik posameznik - prenehanje opravljanja dejavnosti - priglasitev davčne obravnave - materialni prekluzivni rok - prepozna vloga - zavrženje vloge
Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 glede rokov za priglasitev je materialna določba in ne le postopkovna ter pomeni enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uveljavi davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za ugodnejšo davčno obravnavo.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZLD člen 2, 2/1, 13, 13/1, 13/2, 15, 15/1, 15/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 49, 101. ZLS člen 21. ZPOmK-1 člen 62, 64, 65, 66. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 16.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - podružnica lekarne - konkurenca - omejevanje konkurence - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - ustanavljanje lekarne - svoboda ustanavljanja
Tožnica kot koncesionarka za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju določene občine ni stvarnopravno legitimirana za odprtje nove lekarne na območju, za katero nima pridobljene koncesije, to je na območju druge občine.
Zakonodajalec je, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebni in vezani na fizično osebo. Tožnica se ne more sklicevati na to, da je sama zasebni subjekt in torej ne javni zavod, in zaradi česar naj bi po njenem mnenju zanjo veljale smiselno določbe ZGD-1 glede ustanavljanja in posledično tudi Direktiva 2009/102/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, saj sporno vprašanje v tem primeru ni dopustnost ustanovitve družbe z enim družbenikom po ZGD-1.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more upravičiti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, ki bi lahko določbam prava EU, zlasti tistim, ki se nanašajo na temeljno svoboščino, kot je svoboda ustanavljanja, odvzelo polni učinek.
Države članice morajo določeno polje proste presoje pri določitvi meril, s katerimi je pogojeno ustanavljanje lekarn v določeni državi članici, merilo, na katero se sklicuje tožnica, pa je kot tako določeno v avstrijski zakonodaji, torej v nacionalni zakonodaji ene izmed držav članic, in za katero je bilo ugotovljeno, da je nediskriminatorno, če lahko organ pri domnevi obstoja potrebe upošteva tudi lokalne okoliščine (npr. težjo dostopnost do zdravil zaradi omejene mobilnosti ali bivanja v kmetijskih in osamljenih regijah).
ocena davčne osnove - davek od dohodkov pravnih oseb - dodatna odmera davka od dohodkov pravnih oseb - evidentiranje poslovnih dogodkov - dodatna odmera davka od osebnih prejemkov
V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik v poslovnih knjigah ni evidentiral vseh poslovnih dogodkov, zato so poslovne knjige nepravilne. Denarna sredstva so na TRR tožnika nakazovale tudi druge osebe in ne kupci, katerim so bili računi izdani.
ZDen člen 2, 2/1, 2/2, 19, 19/1, 19/1-3, 60, 60/5. ZV-1 člen 10, 11, 11/1, 21, 21/8, 158, 158/2, 203, 203/1. ZDPra člen 7, 7/1, 7/2.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - zavezanec za vračilo premoženja - ovire za vračilo v naravi - vodno zemljišče - ribnik
Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.