TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica kot koncesionarka za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju določene občine ni stvarnopravno legitimirana za odprtje nove lekarne na območju, za katero nima pridobljene koncesije, to je na območju druge občine.

Zakonodajalec je, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebni in vezani na fizično osebo. Tožnica se ne more sklicevati na to, da je sama zasebni subjekt in torej ne javni zavod, in zaradi česar naj bi po njenem mnenju zanjo veljale smiselno določbe ZGD-1 glede ustanavljanja in posledično tudi Direktiva 2009/102/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, saj sporno vprašanje v tem primeru ni dopustnost ustanovitve družbe z enim družbenikom po ZGD-1.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more upravičiti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, ki bi lahko določbam prava EU, zlasti tistim, ki se nanašajo na temeljno svoboščino, kot je svoboda ustanavljanja, odvzelo polni učinek.

Države članice morajo določeno polje proste presoje pri določitvi meril, s katerimi je pogojeno ustanavljanje lekarn v določeni državi članici, merilo, na katero se sklicuje tožnica, pa je kot tako določeno v avstrijski zakonodaji, torej v nacionalni zakonodaji ene izmed držav članic, in za katero je bilo ugotovljeno, da je nediskriminatorno, če lahko organ pri domnevi obstoja potrebe upošteva tudi lokalne okoliščine (npr. težjo dostopnost do zdravil zaradi omejene mobilnosti ali bivanja v kmetijskih in osamljenih regijah).