KZ-1 člen 29, 29/2, 70b, 70b/1, 70b/3. ZDZdr člen 80.
neprištevnost storilca - protipravno dejanje - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - nadzorovana obravnava - nadzorovana obravnava v domačem okolju
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da Zakon o duševnem zdravju ter Kazenski zakonik ne konkurirata, saj določba 70.b člena KZ-1 (obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti) predpostavlja ne le ogrožanje življenja drugih ali zdravja ljudi, kot to izhaja iz 80. člena ZDZdr (nadzorovana obravnava), temveč gre za storilca, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in je sodišče to tudi ugotovilo v kazenskem postopku.
Prvi odstavek 36. člena ZST-1 res določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Navedeno pa velja le v primeru, kadar je znižanje sodne takse v Taksni tarifi za posamezno pravno dejanje, torej za umik vložitve pritožbe posebej določeno, kar pa v 4. poglavju Taksne tarife, ki ureja plačilo sodne takse v postopku, ki ureja izvršbo in zavarovanje ni. Na področju sodnih taks ni mogoče uporabiti analogije, saj za področje javnih terjatev, med katere sodijo tudi sodne takse, velja načelo zakonitosti (147. člen Ustave RS). ZST-1 v Taksni tarifi za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le sodno takso za celoten postopek v zvezi s pritožbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika pritožbe ne pride do izdaje posebne vsebinske odločbe, ampak le do ugotovitvenega sklepa.
Ker v Taksni tarifi v 4. poglavju, kjer se določa sodna taksa v zvezi s postopki po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, dejanska situacija, ko pride do umika pritožbe, ni urejena, ZST-1 ne omogoča znižanje sodne takse oziroma delne vrnitve že plačane sodne takse v primeru umika pritožbe v izvršilnem postopku. Prav tako zaradi prepovedi analogije ne pridejo v poštev določbe 1. poglavja Taksne tarife, saj ta ureja vrnitev sodne takse v primeru umika tožbe (tar. št. 1112) ali umika pritožbe (tar. št. 1122) le v pravdnem postopku. Zaradi prepove prepovedi analogije tudi ni slediti pritožniku, ko opozarja na možnost uporabe analogije s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1, po katerem stranka plača takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge, če se vloga šteje za umaknjeno ali zavrže in sicer eno tretjino takse v teh primerih.
Zgolj dejstvo, da je sodišče stroške prepoznalo kot potrebne za izvršbo, še ne pomeni upnikove avtomatične pravice do njihove povrnitve. Ugotovitev potrebnosti stroškov namreč pomeni le odločitev po temelju, medtem ko je treba v nadaljevanju presoditi še višino priglašenih stroškov, ki jih je upnik v predmetni zadevi priglasil po svojem javno objavljenem Ceniku storitev.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za priznanje stroška v višini, kot izhaja iz cenika, upnik nima pravne oziroma zakonske podlage. Upravičenje do povračila stroškov oziroma do nagrade mora namreč izvirati iz zakona, kar pomeni, da mora nastati na podlagi zakona ali pa jo mora določiti z zakonom pooblaščena oseba oziroma organ. Tarifo predstavlja tudi upnikov cenik, ki pa ni predpisan, temveč je le enostranski akt in ga upnik lahko uporablja le neposredno v razmerju do dolžnika, ne more pa s cenikom določati višine stroškov izvršilnega postopka oziroma tarife, ki bi bila zavezujoča v sodnem postopku.
Ker je storilec zamudil zakonsko določen pritožbeni rok, ki je prekluziven, je višje sodišče po določilih prvega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrglo kot prepozno (saj tega ni storilo že sodišče prve stopnje po določilih tretjega odstavka 161. člena ZP-1) in se v vsebinsko obravnavo pritožbe ni spuščalo.
Povzeta zakonska določba jasno zapoveduje, da sodišče v primeru ugotovitve neplačila denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, nima možnosti tehtanja (v luči razlogov nastalega stanja) ali naj denarno kazen izvrši na način kot to določa prvi odstavek 87. člena KZ-1 ali ne, saj zakon narekuje izvršitev denarne kazni na način kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.
Pravilna in ustrezno argumentirana je tudi ocena sodišča prve stopnje o obsojenčevem indiferentnem odnosu do nastale škode, ko doslej ni izkazal nobenih resnih prizadevanj v smeri povrnitve nastale škode
ZST-1 člen 12, 12/3, 14a, 14a/3. ZPP člen 108, 108/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za taksno oprostitev - pritožba se šteje za umaknjeno - poziv za dopolnitev predloga za taksno oprostitev - posledice nedopolnitve vloge - prepozna dopolnitev predloga - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Začetek teka roka 15 dni za plačilo sodne takse je vezan na vročitev sklepa pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za taksno oprostitev.
Drugostopenjsko sodišče se zato v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne sme in ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih plačilnih nalogov, s katerima so storilcu bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu.
Postopek o prekršku, saj kritični trenutek, ko preizkušanec v cestnem prometu postane osumljenec storitve prekrškov, nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 85, 85/1, 85/2, 173. ZPP člen 142, 142/3, 142/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - vročitev opozorila - pravica do zagovora - neupravičena odsotnost z dela - neustrezna komunikacija
Toženka je dokazala, da je tožnik s tem, ko je dne 11. 8. 2020 po 28 minutah predčasno zapustil delovno mesto, o tem pa ni obvestil nadrejenega ter ni obvestil nadrejenega o razlogih za svojo odsotnost dne 11. 8., 12. 8. in 14. 8. 2020, kršil svoje pogodbene in druge obveznosti. Tožnik ni upošteval navodil toženke, da ne sme predčasno zapuščati delovnega mesta, poleg tega bi moral o odsotnosti takoj obvestil nadrejenega (33. in 34. člen ZDR-1), s čimer je kršil tudi dolžnost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1).
stroški upravnika - sklenitev pogodbe o upravljanju - soglasje za sklenitev pogodbe o upravljanju - sklep etažnih lastnikov - potrebna večina etažnih lastnikov - pisna izjava - energetska sanacija
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pogodbo 16/92 v delu, v katerem se nanaša na določitev upravnika ob ugotovitvi, da je pogodbo 16/92 podpisala več kot polovica etažnih lastnikov, pravilno štelo za veljavno sklenjeno pogodbo o upravljanju z upravnikom. SZ, veljaven v času sklenitve pogodbe 16/92, je namreč v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih deli predstavljajo več kot polovico vseh lastnikov stanovanj. To pa je bilo glede pogodbe v delu, v katerem je določen upravnik stavbe, izpolnjeno.
Zamuda roka iz tretjega odstavka 27. člena SZ na veljavnost pogodbe o upravljanju ne vpliva. Vpis v register ima le deklaratorni pomen.
Glede na to, da je vpis v register upravnikov stavb le deklaratorne narave, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom učinkuje že pred vpisom v register in neodvisno od njega, zato morebitni izostanek ali nepravilnost vpisa v register ne vpliva na vprašanje, kdo ima trenutni mandat za upravljanje stavbe. Pravni učinek vpisa v register upravnikov je zgolj publiciteten (učinek javne objave) in služi le kot vir informacij tretjim osebam, ki želijo vstopiti v razmerje z etažnimi lastniki.
plačilo predujma za izvedbo dokaza - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - izvedba dokaza z izvedencem - rok za plačilo predujma - podaljšanje roka za plačilo predujma - predlog za obročno plačilo predujma za izvedenca - slabo premoženjsko stanje - preseganje finančnega cenzusa - brezplačna pravna pomoč - osebne okoliščine - višina predujma - sprememba sklepa
Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Zato je že tedaj moral računati na dolžnost plačila predujma za izvedbo tega dokaza in zato pričeti varčevati sredstva za to plačilo, saj se ni mogel zanašati na to, da mu bo za ta strošek odobrena brezplačna pravna pomoč. Določitev dolžine roka za plačilo predujma mora temu slediti.
ZPP člen 46, 46/1, 52, 52/1, 52/2, 195, 343, 343/4.
ugovor krajevne pristojnosti - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - izbirna krajevna pristojnost - škodljiva posledica - škodni dogodek - kraj nastanka škode - navadni materialni sosporniki - nedovoljena pritožba
Sodišče je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika, se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi izpodbijana odločitev zanjo nima nobenih posledic.
Če bi kot kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa drugi odstavek 52. člena ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00065266
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/1, 443, 443/1, 458, 458/1. OZ člen 355, 365. Odlok o izvajanju gospodarske javne službe zbiranja in prevoz komunalnih odpadkov in gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Mirna Peč (2014) člen 13, 28, 29, 52.
postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo komunalnih storitev - zbiranje komunalnih odpadkov - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - lastnik stavbe - prijavljeno stalno prebivališče - hišni predalčnik - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - stroški pravdnega postopka - zastopanje stranke po odvetniku
Toženec je na podlagi občinskega odloka o izvajanju gospodarske javne službe kot lastnik stavbe na naslovu X., kjer ima tudi prijavljeno stalno bivališče, zavezanec za plačilo računov za komunalne storitve, ki jih opravlja tožnica. Ker toženec v postopku ni dokazal tega, da na danem naslovu nihče ne živi in da je to spremembo pisno sporočil tožnici, je tožnica svojo storitev utemeljeno obračunala na podlagi uradno dostopnih podatkov.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - nadzorovana obravnava v domačem okolju
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je izvedensko mnenje skladno, strokovno in v ničemer nasprotujoče, pri čemer ne more biti odločilno mnenje izvedenca, ki ga je v tem postopku že podal v zvezi z zdravljenjem nasprotne udeleženke v enoti pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je v njem upošteval takratno zdravstveno stanje nasprotne udeleženke.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 188, 188/3. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3, 34, 34/4.
pravdni postopek po predhodnem postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - čas nastanka taksne obveznosti - prispetje spisa k pristojnemu sodišču - dolžnost plačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sankcija za neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - umik tožbe zaradi neplačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse - tek roka - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse - dolžnost plačila ustrezne sodne takse - sodna taksa za umik tožbe - sklenitev sodne poravnave - poravnava o stroških
V tem primeru je nastala taksna obveznost tožeče stranke za plačilo sodne takse za pravdni postopek v tistem trenutku, ko je spis prispel na sodišče. Dejstvo, da je po tem tožeča stranka še pred potekom roka za plačilo dolžne sodne takse na sodišče posredovala umik tožbe, na nastanek taksne obveznosti ne vpliva. Navkljub navedenemu je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso. Sodna taksa je namreč procesna predpostavka za vodenje pravdnega postopka. Brez plačila sodne takse sodišče tožbe (vsebinsko) ne obravnava.
ZPP člen 156, 163, 163/4, 163/7. ZIZ člen 15, 239.
stroški postopka - izdaja sklepa o ustavitvi izvršbe - umik predloga za izdajo začasne odredbe - zahteva upnika za povrnitev stroškov - odločitev o stroških - končna odločba - konec postopka zavarovanja - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa - naključje, ki se je primerilo eni stranki
Dolžnik je povrnitev stroškov za odgovor na predlog za začasno odredbo z dne 9. 9. 2021 in za vlogo z dne 14. 9. 2021 zahteval že pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja z dne 16. 9. 2021. Ker gre za končno odločbo v obravnavani zadevi, bi moralo sodišče prve stopnje hkrati odločiti tudi o do tedaj že priglašenih stroških postopka, vendar tega v sklepu o ustavitvi postopka z dne 16. 9. 2021 ni storilo. Glede na to je treba šteti, da sodišče ni odločilo o vseh delih zahtevka. Za tak primer ZPP stranki omogoča, da lahko predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, pri čemer je omejena z rokom 15 dni od prejema sklepa. V konkretnem primeru dolžnik v navedenem zakonskem prekluzivnem roku izdaje dopolnilnega sklepa ni predlagal.
Razlaga sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge v njiju) daje podlago za ugotovitev, da bi bil spor, ki bi ga po napotitvenem sklepu morali začeti dediči s tožbo, identičen postopku, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Zaradi tega je bilo potrebno napotitveni sklep razveljaviti.
predlagalni delikt - predlog oškodovanca za pregon - umik predloga za pregon - presumpcija umika - oškodovanec kot priča - izostanek oškodovanca na glavni obravnavi - interes za kazenski pregon
Opraviti je potrebno presojo izostanka oškodovanke, v skladu z namenom določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, z ozirom na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar je z odločitvijo pravilno zasledovalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je njegova presoja, da je podana presumpcija, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon, glede na dejanske okoliščine primera, nekoliko prestroga. Izostanek oškodovanke z naroka za glavno obravnavo je potrebno presojati z vidika, ali je izkazala interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanka takšen interes nedvomno izkazala.