Pri začasnih odredbah velja sicer načelo, da mora biti tožba kondemnatorna, toda če se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe kot v konkretnem primeru, je njena izdaja možna tudi, ko je postavljen ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek in ko je terjatev upnika oz. njegova uveljavljena pravica ogrožena z ravnanjem dolžnika, ki lahko povzroči težko ali nenadomestljivo škodo in če se z njo ureja sporno razmerje do končne rešitve sodnega postopka. Pri izdaji takih začasnih odredb je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja.
Toženka je na prvi stopnji propadla s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki je podlaga sporni vknjižbi, razdrta in ne učinkuje. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato zaključek, da je kljub temu izkazala verjetnost terjatve na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, opravljene na podlagi te pogodbe, napačen in nesprejemljiv. Poleg tega bi tak predlog morala podati v pravdi, ki je v zvezi z njenim zahtevkom tekla pred okrožnim sodiščem.
Pod pogojem, da je nepristranski in vreden zaupanja vseh dedičev, je začasni skrbnik zapuščine lahko tudi eden od dedičev. Le če dediči soglašajo, sta lahko skrbnika tudi dva, če oba izpolnjujeta navedene pogoje.
Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke. Brez ocene teh konkretnih okoliščin zadeve pa se po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti, ali gre v toženčevem primeru za izgubo pravic iz zavarovanja iz razloga po 3.c tč. 1.odst. 3.čl. pogojev, po kateri zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če po prometni nezgodi uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje njegove alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nezgode.
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ni bilo prejšnji lastnici zemljišče odvzeto iz posesti tudi brez omenjenih odločb. Sodišče prve stopnje ni ocenilo, kaj pomeni izplačilo odškodnine za navedeno površino odvzetih parcel, saj pritožba opozarja, da se je moral upravni organ pri odmeri in določitvi odškodnine med drugim prepričati, če so za izplačilo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, saj je bil pogoj za izplačilo odškodnine odvzem zemljišča iz posesti.
ZZZDR člen 191, 191. ZPP člen 79, 79/1, 79/3, 318, 79, 79/1, 79/3, 318.
zamudna sodba
Če bi zaradi opustitve zastopnika lahko nastala škoda za tistega, ki je pod skrbništvom, sodišče počaka s postopkom in predlaga, naj se določi drugi zakoniti zastopnik. Pasivnost skrbnika je povzročila domnevo priznanja dejstev in posledično, ko je sodišče presodilo, da so podani tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP, izdajo zamudne sodbe. Nezadostna skrbnost skrbnika, skrbnikova neaktivnost, je torej privedla do posledice izdaje zamudne sodbe, po kateri mora toženka tožeči stranki vrniti kupnino in plačati odškodnino, čeprav skrbnik brez odobritve centra za socialno delo ne sme razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti. Prvostopenjsko sodišče zato zamudne sodbe ne bi smelo izdati.
Sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča, da je poziv na delo edina obveznost dolžnika, ni ugotavljalo dejstev, pomembnih za odločitev, saj po sodni praksi tožbeni zahtevek in sodbeni izrek, da je dolžnik dolžan delavca pozvati na delo, vsebuje vse, kar je potrebno, da je delavec ponovno reintegriran v delovno razmerje, kar pomeni, da dolžnik - delodajalec razporedi delavca na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto, kot pravilno opozarja pritožba.
Sodišče je ravnalo napačno, ko je izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca prometne stroke, ne da bi tožena stranka v odgovoru na tožbo sploh ugovarjala zahtevku po temelju, ni pa zaslišalo po tožeči stranki predlaganih prič. Tožeča stranka resda ni pojasnila, v čem naj bi ti dve priči izpovedali, vendar pa bi jo sodišče v okviru materialnoprocesnega sodstva moralo pozvati k dopolnitvi navedb in o njenem predlogu odločiti.