prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - način prodaje - javna dražba
Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj meni, da je prodaja na javni dražbi najprimernejši način, je povsem pavšalna. Določba 329. člena ZFPPIPP določa načine prodaje in sicer se pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe, spletne javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v skladu z zakonsko predvidenimi načini prodaje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078337
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
ZFPPIPP člen 389, 389/3. ZIZ člen 102, 102/1. ZSVarPre člen 26.
odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - plačilo na fiduciarni račun - plačilo preživnine - ustavitev postopka
Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.
V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi.
Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno.
Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razumnem poslovnem razlogu za nakup žage za les, stroja za električno varjenje in treh različnih vrst kablov utemeljeno sklepati, da so bili navidezni ločeni nakupi in poboti kupnine z najemnino sestavni deli prikritih nadomestnih izpolnitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076736
ZIZ člen 239, 272, 272/1. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3. OZ člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba - bančna garancija - zloraba pravic iz bančne garancije - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - bančna garancija brez ugovora - načelo prepovedi zlorabe pravic - ugovor zoper sklep o zavarovanju
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
začasna odredba v družinskih sporih - visoka ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - prosta presoja dokazov - korist mladoletnega otroka
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni moč čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00076338
ZPND člen 19, 19/1.
nasilje v družini - postopek po ZPND - ukrepi po zpnd - ukrep prepovedi približevanja - ogroženost v družini - grožnje - psihično nasilje - vstop v stanovanje - prepričljiva dokazna ocena - analitična ocena dokazov - celovita presoja dokazov - dokazni standard verjetnosti - dokaz z zaslišanjem prič - dokazna ocena izpovedbe stranke - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Predlagateljičine navedbe o nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca so bolj verjetne od njegovih navedb o zanikanju tovrstnih ravnanj. Pritožnikovo vztrajanje, da se ni zlagal, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ocene, da v izpovedbi o tem ni bil verodostojen. Očitki o selektivni in zmotni dokazni oceni in o posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni.
odločitev o pravdnih stroških - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - povračilo odbitka vstopnega DDV
Bistvo ni, da odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, ne bi smel svoji stranki obračunati tudi davka. Pač pa stranka, ki je svojemu odvetniku morala plačati DDV, ni upravičena, da prejme povrnitev tega dela lastnih stroškov od nasprotne stranke, če je sama upravičena do njegovega odbitka kot vstopnega DDV. Tedaj to z vidika ZPP ni potreben strošek.
predlog za izdajo začasne odredbe - ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD)
Presoja, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj potekajo stiki, ki bodo otroku v največjo korist, bo stvar končne odločbe, ker namen začasne odredbe ni daljnosežno urejanje stikov, kar s predlogom za izdajo začasne odredbe želi doseči pritožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.
Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.
OZ člen 311, 427. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 330/2-14.
odpravnina - prevzem dolga
Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno (kot prevzemnik dolga) in kot zakoniti zastopnik toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil z navedenim prevzemom dolga, s katerim se je toženka strinjala, tožnik zavezan k vračilu posojila, ki ni bilo pravočasno vrnjeno, skupaj z v posojilni pogodbi dogovorjeno obrestno mero v višini 5 % letno.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za varstvo pri delu C. C. izločen. ZPP v 247. členu določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Za izločitev izvedenca zakon poleg izključitvenih razlogov določa odklonilne razloge (izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti - 6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izjave izvedenca, ki je pojasnil, da z D. D. nima nikakršnih poslovnih povezav in da se je tudi sicer iz društva varnostnih inženirjev že pred leti distanciral, tožnikovo zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno zavrnilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča poznanstvo z omenjeno pričo, ki je toženkin zunanji sodelavec za varstvo pri delu, oziroma dejstvo, da je bila priča v iniciativnem odboru lokalnega društva varnostnih inženirjev, v katerem bi bil postavljeni izvedenec aktiven, ni okoliščina, ki bi lahko sama po sebi kazala na njegovo pristranskost in narekovala postavitev drugega izvedenca. Sicer pa se na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki je izdelano jasno, skladno s pravili stroke in popolno, v pritožbi sklicuje sam tožnik.
V zvezi s pritožbenim očitkom vodenja glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje del izpovedi tožnika in nekaterih prič zvočno snemalo, del pa povzemalo na zapisnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev, da med zaslišanjem odredi delno zvočno snemanje, ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka, kar pomeni, da je odločitev o snemanju kot tudi o prekinitvi snemanja prepuščena predsedniku senata.
Pravilna je presoja v izpodbijani sodbi, da je do nastale poškodbe pri delu prišlo zaradi nespoštovanja tožniku poznanih navodil o odpravljanju napak in prepovedanem vzpenjanju na stroj, in ne zaradi opustitve toženke v smislu nepopolne usposobitve za novo delovno mesto brizgalec-materiali. Zaradi neobstoja vzročne zveze z nastankom škodnega dogodka kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
URS člen 25. OZ člen 346, 366, 635, 635/1, 636, 660, 665. ZPP člen 274.
zahtevek za znižanje kupnine - prepozno vložena tožba - rok za odpravo napak - gradbena pogodba - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - rok za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - dolžnost obvestitve in izguba pravic - pravočasno grajanje napak - splošni petletni zastaralni rok - prenehanje pravice - analogna uporaba določb o podjemni pogodbi - stvarne napake nepremičnine
Toženka se je začela dogovarjati s tožnico o načinu odprave napak. S tem je izkazala svojo pripravljenost, da bo napake prostovoljno odpravila. Tožnica je utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno. Zato se toženka ne more več sklicevati na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri ugovoru zastaranja je treba uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
ZSVarPre člen 46, 46/3. ZDSS-1 člen 20, 81, 81/2, 82, 82/1.
varstveni dodatek - plačilo zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje - spor polne jurisdikcije - socialni spor - vračilo sredstev - načelo pospešitve postopka
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 26. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 196. ZPP člen 7, 8, 212, 214, 214/2, 254, 254/3, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22, 23.
sodba SEU - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - delovno mesto - prilagoditev delovnega mesta - prepoved diskriminacije
Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem primeru) ni dolžna prilagoditi delovnega procesa tožnikovim omejitvam oziroma njegovi preostali delovni zmožnosti. Pojem "razumna prilagoditev" v okviru pravice, ki jo je pridobil tožnik v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost toženke, da obstoječe delovno mesto vzdrževalec javnih površin III prilagodi njegovi preostali delovni zmožnosti, če je zmožen opravljati bistvene naloge tega delovnega mesta, oziroma ohrani že sprejeto razumno prilagoditev, s čimer mu omogoči ohranitev zaposlitve. Toženka je te obveznosti razbremenjena le, če dokaže, da bi takšen ukrep predstavljal nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave 21 Direktive 2000/78 (zlasti z ukrepom povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje dolžno ustrezno upoštevati tudi vsa navedena stališča.