Na občni seji dne 14. 1. 2015 je Vrhovno sodišče zaradi poenotenja sodne prakse sprejelo načelno pravno mnenje, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP. To pomeni, da fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče uporabiti določbo petega odstavka 35. člena ZNP, saj ZD vsebuje specialne določbe o stroških postopka.
Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke).
ZPP člen 249, 249/1, 251, 251/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 51.
nagrada izvedenca - odmera nagrade - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Če je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke in v skladu z navodilom sodišča, je izvedencu nagrado treba priznati. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega mnenja, bi bilo izvedencu plačilo mogoče odreči.
sprejem v nadzorovano obravnavo - zaslišanje pridržane osebe - zaslišanje izvedenca - zaslišanje najbližje osebe - zaslišanje koordinatorke nadzorovane obravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče prve stopnje opustilo neposredno izvedbo dokazov z zaslišanjem nasprotne udeleženke oziroma z opravo neposrednega stika z njo, in ko tudi ni opravilo zaslišanja z ostalimi udeleženci v postopku in na ta način kršilo procesne določbe ZDZdr (46. in 47. člen), je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Gre za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena OZ, s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala.
Tožeča stranka je v bistvenem zatrjevala le, da se tožena stranka na poziv po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ni odzvala, zato plačilo neporavnanih terjatev, ki jih ima do etažnih lastnikov, zahteva od tožene stranke. Iz teh navedb pa niti smiselno ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala pravno priznano premoženjsko škodo. Dejstvo, da ni dobila poplačanih terjatev do etažnih lastnikov, namreč samo po sebi v ničemer ne zmanjšuje premoženja tožeče stranke, saj tudi terjatve predstavljajo premoženje družbe. Drugače bi bilo, če bi te terjatve postale npr. objektivno neizterljive. Vendar pa trditev v tej smeri tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.
spor majhne vrednosti – neupravičena obogatitev – stroški upravljanja – stroški obratovanja – zastaralni rok
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev.
Poslovni delež družbenika preneha z izstopom iz družbe na podlagi pravnomočne sodbe o izstopu (peti odstavek 502. člena ZGD-1), zato se vrednost poslovnega deleža oceni na dan izstopa (ki je pri sodnem izstopu dan pravnomočne sodbe o izstopu). To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba denarno terjatev, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka šteti kot terjatev, ki bo tožeči stranki še nastala. Do pravnomočne (obsodilne) sodbe o izstopu tožnika iz družbe (tožene stranke), namreč terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža (poslovni delež preneha s pravnomočno sodbo o izstopu) še ne obstoji.
razdelitev solastnine – delitev v naravi – izplačilo solastnika – delitev stanovanjske hiše – manjše prilagoditve – vzpostavitev etažne lastnine
Ker je po določbah SPZ primarna dolžnost sodišča razdeliti solastne nepremičnine v naravi, je po presoji pritožbenega sodišča glede na že ugotovljene dejanske pravno pomembne okoliščine nesprejemljivo, da bi od dveh solastnikov z enakim, torej polovičnim deležem, in ki v solastninskem razmerju vsak od njiju zadovoljuje svoje osnovne stanovanjske potrebe, lahko tisti, ki noče prispevati k minimalnim stroškom za prilagoditev stanovanjske hiše, da bi ta postala deljiva z nastankom etažne lastnine, dosegel s svojim upiranjem prilagoditvi tudi v primeru, ko je pripravljen vse potrebne stroške kriti drugi solastnik, da sam postane izključni lastnik.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – rok za podajo odpovedi
Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša.
Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).
zastaranje pregona - procesna predpostavka za začetek postopka - začetek postopka o prekršku
Zakon ne določa, kdaj se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, vendar mora biti dejanje prekrškovnega organa tako individualizirano, da se nanaša na konkretnega kršitelja in konkretno dejanje, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška; pri čemer je potrebno upoštevati, ali in kdaj je bil postopek o prekršku začet zoper lastnika motornega vozila.
ZPIZ-1 člen 178. ZPIZ-2 člen 116. ZUP člen 126, 126/1, 127, 127/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. OZ člen 190.
Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
Izpodbijani sklep z dne 8. 7. 2016 je bil tožencu vročen na podlagi tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP dne 15. 7. 2016. 15-dnevni rok za dvig pisanja se je iztekel na dan 30. 7. 2016.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – stroški prevoza na delo in z dela – kaznivo dejanje goljufije
Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prihaja na delo in z dela z drugega naslova, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je toženi stranki, zaradi ugotovljenega ravnanja tožnice, nastala manjša premoženjska škoda (ugotovljene so tri takšne vožnje), vendar pa to ne izniči protipravnosti takšnega ravnanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podan je bil tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazala, kot da se (tudi sporne dni) na delo vozi iz A., čeprav se je v resnici na delo vozila iz B.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da se ni sporna dneva vozila iz A. v službo oziroma, da se ni iz službe v A. vračala, spravila v zmoto, da ji je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bila upravičena, saj bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v B.. Zaradi takšnega ravnanja tožnice je tožena stranka v svojo škodo tožnici izplačala več kot ji je bila dolžna, tožnica pa je tako pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov, do katerih ni bil upravičena.
Obveznosti samostojnega podjetnika, ki izvirajo iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka, ki je tekel po pravilih ZPPSL, niso prenehale. Zastaviteljeva odgovornost za (tujo) obveznost je odvisna samo od obstoja te obveznosti, ne pa od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj – napake volje - prevara
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika spornega dne nezakonito odjavila iz obveznega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja. Ni sledilo njenemu ugovoru, da veljavno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja listina ''samovoljni odpoved delovnega razmerja'' z dne 18. 9. 2015. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka tožnika zavedla k temu, da je podpisal to listino, ki jo je sama pripravila, da torej ni šlo za izjavo tožnikove prave volje, ki mora biti resna in svobodna, ampak je tožena stranka njegov podpis pridobila s prevaro.