TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.

Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.