povzročitev škode - podlage za odgovornost - deljena odgovornost
Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je sicer eno od načel odškodninskega prava. Vendar pa tožnika kot oškodovanca proti njegovi volji ni mogoče siliti v medicinski poseg, katerega rezultat bi morda ne pomenil izboljšanja, prinesel pa bi vrsto neprijetnosti in bolečin, pa tudi tveganje, povezano z vsako operacijo v splošni anasteziji.
lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - izplačilo 30% vrednosti ob izselitvi
Zaradi pravnomočne odločitve sodišča o tožničini izselitvi ni bilo mogoče v tem postopku znova ugotavljati, če so bili ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja. Tožnica se v tem postopku ne more uspešno sklicevati na okoliščine, do katerih je prišlo po pravnomočni sodbi o izpraznitvi stanovanja, saj zaradi njih ne more pridobiti pravice do odkupa stanovanja, katere ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni imela.
Sodišče druge stopnje je obe obliki nepremoženjske škode (za strah in za fizične bolečine ter nevšečnosti) obravnavalo v skladu z merili iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obseg te škode precenilo. Pri tem je vsekakor odločilnega pomena dejanska ugotovitev, da je amputacija četrtega prsta desne noge zaradi njegove negibnosti in deformacije bila predvidena že po saniranju poškodbe, ki jo je tožnik utrpel kot otrok dne 15.8.1976. Poškodovani prst je namreč stal povprek prek stopala in s tem tožnika oviral ter kazil tudi njegov zunanji izgled. Pri presoji pravilnosti odškodnine za strah pred operacijo in za njen izid je zato treba upoštevati navedene dejanske ugotovitve. Izid medicinskega posega je bil v že predvideni amputaciji prsta, zaradi česar se je strah mogel nanašati le na nevšečnosti in težave v zvezi z amputacijo samo, kar seveda ni zanemarljivo, vendar pa ne omogoča višje satisfakcije od tiste, ki jo je delna sodba na podlagi pripoznave dne 8.3.1993 že priznala. Ugotovljenemu obsegu strahu glede na naravo opravljene operacije ni mogoče pripisati enake teže pri odmeri odškodnine, kakor jo ima sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja pri težjih poškodbah, ko oškodovancu grozi tudi težka trajna posledica ob neugodnem izidu zdravljenja.
Da bi moglo sodišče v spornih primerih pravilno odločiti o vprašanju narave prostorov, mora raziskati vse relevantne dejanske in pravne okoliščine obravnavanega primera. V zvezi s prvim je tako potrebno dognati in upoštevati poleg tistega, kar je bilo že storjeno, še, kakšne so stanovanjske razmere (zasnova, način in obseg uporabe in spremembe, ki so nastajale v zvezi s tem, posebej pa še v zvezi z uporabo WC v pritličju hiše) drugih stanovanj v hiši, kjer je obravnavano stanovanje, ter zasnove stanovanj v Piranu kot zelo specifičnem urbanem okolju glede na način gradnje stanovanj. V zvezi z drugimi okoliščinami pa je potrebno analizirati zlasti odločbo, s katero je bilo tožniku dodeljeno stanovanje (ki govori med drugim tudi o stanovanju in o stanovanjski pravici), nasploh kako se podobni stanovanjski prostori v Piranu pravno obravnavajo, in v zvezi s tem ali so bila takšna stanovanja po predvojnih ureditvah predmet etažne lastnine in podobno.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - predkupna pravica - če lastnik ne ponudi odkupa predkupnemu upravičencu - upravičenec do odkupa - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice
Ko ima predkupni upravičenec pravico do izpodbojne tožbe, s katero obenem zahteva sklenitev prodajne pogodbe z njim (1. odst. 20. člena SZ), in ko ima privatizacijski upravičenec pravico do tožbe, s katero zahteva sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ (3. odst. 128. člena SZ), je zato treba privatizacijskemu upravičencu (ob kombinaciji sankcij iz 128. in 20. člena SZ) priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem. Upoštevnost razlogov iz 57. člena SZ kot razlogov za priznanje statusa privatizacijskega upravičenca za sporno stanovanje - v konkurenci zakoncev, katerih zakon je bil razvezan že po uveljavitvi SZ, pri tem pa ni bil sporazumno določen najemnik stanovanja - je potrdila tudi dopolnitev določbe 3. odst. 147. člena SZ s pozneje (že tudi po pravnomočnosti izpodbijane sodbe) uveljavljeno novelo SZ (Ur.l. RS 21/94), ki pa je v tem delu imela naravo pojasnilne novele, torej dopolnitve, ki zakonske ureditve ni spremenila, pač pa je samo napravila že na prvi pogled jasno določbo, katere vsebino je bilo prej treba razlagati po zakonodajnem namenu in drugih pravilih za razlago zakonov.
neupravičena pridobitev - pravila vračanja - izpolnitev kakšne naravne obveznosti ali kakšne moralne ali družbene dolžnosti
Toženec je s svojo ženo M. B.K. (tožnikovo hčerjo) in dvema otrokoma stanoval v tožnikovem stanovanju od leta 1984 do 14.7.1991. Tožnik od leta 1984 do konca leta 1990 ni zahteval ničesar iz naslova najemnine in drugih stroškov, povezanih z uporabo stanovanja, da bi tako pomagal hčerini družini. Pri takem položaju, ko je tožnik do konca leta 1990 pomagal hčerini družini, ne da bi imel v tem času namen toženca zadolžiti, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da za to obdobje nima vrnitvenega zahtevka po 213.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
pojem stanovanja - obseg stanovanja - družinska stanovanjska hiša - določitev imetnika stanovanjske pravice po razvezi zakonske zveze
Ker prostori, ki sta jih uporabljala predlagateljica in J.K., niso predstavljali samostojnega stanovanja po 4.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da ni bilo pogojev za določitev predlagateljice za imetnico pravice do uporabe stanovanja po 17.čl. v zvezi z 8.čl. omenjenega zakona, zaradi česar sta njen predlog utemeljeno zavrnili.
V carinskem postopku je jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga v tranzitu prevzel garant kot glavni zavezanec. S tem je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. V postopku lahko dokazuje, da je blago prešlo carinsko črto, vendar ne more uspeti, če ne predloži ustreznega dokaza.
Konvencija o statusu beguncev člen 1a, 1, 2. ZTuj člen 34.
status begunca
Ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji, ob sicer nedokazanem preganjanju, tisti, ki je šel iz države, katere državljan je, v tretjo državo, skupaj z družino, na podlagi turistične vize in z veljavnimi potnimi listi, v tej državi ni zaprosil za zatočišče in status begunca, nato pa prišel z družino v Slovenijo, kjer je zaprosil za status begunca, in to šele takrat (in je počakal na to), da je Slovenija postala mednarodno priznana.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - prehitevanje - prednostna cesta
V 2. odstavku 65. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ 50/88 - v nadaljevanju ZTVCP - na katerega se revizija izrecno sklicuje in ki naj bi po njenih trditvah dokazoval pravilnost tožnikovega ravnanja, je res določeno, da sme voznik tik pred križiščem in na križišču prehitevati: vozilo, ki zavija na levo, prehiteva pa se z desne strani (drugi odstavek 59.člena); vozilo, ki zavija na desno, pri čemer pa ne sme s svojim vozilom na del vozišča namenjenega za promet iz nasprotne smeri; vozilo, ki vozi po prednostni cesti, ter tedaj, kadar je promet na križišču urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali znaki, ki jih daje pooblaščena oseba. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnik prehiteval na delu vozišča, ki je namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Njegovo ravnanje tako ni bilo v skladu niti z določbo ZTVCP, na katero se sam izrecno sklicuje. Za pravilno materialnopravno odločitev pa to niti ni najbolj bistveno. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se namreč vozila, ki so (tako kot tožnik) vozila po prednostni cesti, v križišču pred zaznamovanim prehodom za pešce ustavila zato, da bi pustila mimo pešce. Nastala je tedaj prometna situacija iz 66. člena ZTVCP. V taki situaciji pa tožnik drugih vozil ni smel prehitevati, niti ne zapeljati v križišče, pa čeprav je bil na prednostni cesti. Tako kot druga vozila bi moral tudi on pred prehodom za pešce ustaviti, česar pa ni storil. S tem je kršil absolutno prepoved prehitevanja iz 66. člena ZTVCP, poleg tega pa je po ugotovitvah nižjih sodišč zapeljal v križišče še neprevidno, z neprilagojeno hitrostjo in po voznem pasu, ki je bil namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev zato tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala, izključna posledica njenega ravnanja.
Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 6, 8, 20.
vzgoja in izobraževanje - napredovanje pedagoških delavcev - napredovanje v naziv - napredovanje v naziv svetovalec
Zaradi nenavedenih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka zaključila, da pogoj uspešnosti pri delu ni izpolnjen, pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in pomanjkljivo obrazloženo odločbo.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V času vložitve tožbe (4.11.1993) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal med drugim tudi v 2. odstavku 382. člena ZPP določeno vrednost denarne terjatve, do višine katere revizija kot izredno pravno sredstvo ni dopustna, na 80.000,00 SIT. Te vrednosti višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega, zato je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi 392. člena ZPP zavreči.
Če je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzel tožnik, ki je v enotni carinski listini opredeljen kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih davščin, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. Ker po podatkih carinarnice blago tam ni bilo predano, carinarnica ni bila dolžna v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljati, da blago ni prešlo carinske črte, ampak bi moral tožnik, ki temu ugovarja, predložiti potrdilo, ki ga izda izhodna carinarnica prevozniku, ki bi ji moral blago v odrejenem roku predati. Če blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, tožnik pa nasprotnih dokazov ni predložil, je pristojni organ utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem.
dedovanje na podlagi zakona - krog zakonitih dedičev - izvenzakonska življenjska skupnost
V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo v tem primeru ugotovljeno, da tožnica in pokojni A. nista živela skupaj, da je vsak živel na svojem domu, da je zapustnik odklanjal preselitev k tožnici, da sta bila skupaj le občasno, da sta bila oba zaposlena in da sta vsak razpolagala s svojo plačo, da nista imela skupnega gospodinjstva, ne skupnega živeljnja in ne ekonomske skupnosti. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnica in zapustnik nista živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (v smislu 12. člena ZZZDR) in da zato tožnica ne spada v krog zakonitih dedičev iz 2. odstavka 10. člena zakona o dedovanju. Poudariti je, da gre lahko za pravno priznano obliko zunajzakonske skupnosti, kadar se življenjska skupnost partnerjev po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema, ki ima svoj zunanji izraz (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost oziroma odvisnost, skratka vse kar vsebinsko opredeljuje določeno skupnost kot skupno življenje) in tudi notranje, to je čustveno razmerje.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja nečisto denarno terjatev. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja take vrste terjatev, je mogoče med pravdo zviševati. Vsako zvišanje pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta. V takem postopku zato glede vprašanja dovoljenosti revizije ni mogoče izhajati iz prvotno vtoževanega zneska, ker ta ni več sporen in ne more predstavljati izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ( 2. odst. 382.čl. ZPP). Za presojo dovoljenosti revizije je zato odločilna mejna vrednost, veljavna ob zadnjem zvišanju zahtevka.
Pogodba o ari je akcesoren pravni posel, ki je bil v obravnavanem primeru veljavno sklenjen, ker je neposredni izročitvi are sledil pismeni zapis in podpis kupoprodajne pogodbe. Pogodba o kupoprodaji toženkinega stanovanja je bila podpisana s strani obeh pravdnih strank, v pogodbi pa sta bila določena tako cena kot predmet prodaje. Zato je bila veljavno sklenjena. Pravni pomen, ki ga vsebuje sporočilnost toženkinega ravnanja, ko je vse izvode pismene pogodbe uničila in zatem vrnila tožniku enojno aro, je lahko le tak, kot sta to ocenili sodišči prve in druge stopnje: da je toženka enostransko odstopila od pogodbe in da pogodba ni bila sporazumno razvezana, kar pomeni dalje, da je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe (1. odstavek 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Ker je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe, ima tožnik na podlagi določb 2. odstavka 80. člena ZOR pravico, da od nje zahteva vrnitev dvojne are.
Šteje se, da invalid ni izkoristil pravice iz 14. točke 1. odstavka 18. člena zakona o prometnem davku (pravica nakupa novega osebnega avtomobila največ enkrat v treh letih brez plačila prometnega davka), če je v teku tega časa (3 let) avto, za katerega je bil oproščen navedenega davka, prodal in ob tej priliki plačal za ta avto navedeni prometni davek skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva nakupa tega avtomobila, do njegove prodaje.