USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PREKRŠKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0080013
URS člen 23, 26, 30. ZVPSBNO člen 2, 4. ZPP člen 7, 125a, 125a/4, 212, 227. ZP-1 člen 193.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – odškodninska odgovornost države – prekršek – absolutno zastaranje pregona prekrškov – pravdni stroški – odvetniška tarifa – DDV – stroškovni sklep
Iz Poročevalca DZ izhaja, da se podpoglavje 4.8 Tarife ZOdvT uporablja za vse vrste zadev v postopkih s pravnimi sredstvi po ZVPSBNO. Tarifa v tem delu torej ne določa nagrade za postopek v primeru, ko stranka vloži tožbo na povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak se nanaša na postopek pred Državnim pravobranilstvom.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal zavezanosti za plačilo DDV, upoštevajoč, da tudi sama pooblaščenka v stroškovniku pri tožbi DDV-ja ni priglasila, je pravilna.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - posebno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju - stanovanje
Toženka je dokazovala, da je sporno stanovanje kupila iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje. Posebno premoženje po sklenitvi zakonske zveze (enako pa tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti) ne preide v skupno premoženje.
Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, se domneva, da je priznala tožbene trditve, da je izvajalska pogodba z začetkom stečaja nad X d. o. o. prenehala veljati. Pri tem ni odločilno, na kakšen način je pogodba prenehala veljati, s sporazumno razvezo ali zaradi odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ali tožeče stranke. Ker tožena stranka ni (pravočasno) prerekala trditev tožeče stranke, da je pogodba prenehala veljati, sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da tožeča stranka ni navedla dejstev in predlagala dokazov, ki omogočajo zaključek, na kakšen način je pogodba prenehala veljati (sporazumno ali zaradi odstopa od pogodbe). Domneva, da je pogodba prenehala veljati, predpostavlja celoten sklop dejstev, ki prenehanje pogodbenega razmerja utemeljujejo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071186
OZ člen 538. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
prenakazilo pokojnikovih denarnih sredstev – nalog za prenakazilo denarnih sredstev – darilna pogodba – oblika – obstoj darilne pogodbe – trditveno in dokazno breme – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Darilna pogodba ne nastane z golim konsenzom pogodbenih strank, ampak samo, če je sklenjena v strogi obliki ali če je darilo dejansko izročeno. Če darovalec premično stvar ali pravico prenese na obdarjenca tako, da lahko ta z njo prosto razpolaga, obličnost v pisni obliki ni potrebna.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0077481
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 5, 10, 10/1, 10/1-b, 10/4, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2, 23. ZIZ člen 17. ZPP člen 7, 7/1, 212, 213, 213/1.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov – ugovori – vezanost sodišča na izvršilni naslov – trditveno in dokazno breme – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodba, potrjena kot EIN, se izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe (prvi odstavek 20. člena Uredbe 805/2004), pri čemer pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika zavrne izvršbo zgolj v primeru, če je sodba, potrjena kot EIN, nezdružljiva s prejšnjo sodbo, izdano v katerikoli državi članici ali tretji državi, ob pogoju: 1.) da obe temeljita na istem dejanskem stanju in sta bili obe izdani med istima strankama; 2.) da je bila prejšnja izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe, in 3.) nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici izvora (prvi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004). Pod nobenim pogojem pa se sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine (drugi odstavek 21. člena Uredbe 805/2004).
Pritožbeno ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov v spisu, da je Okrožno sodišče v Milanu dne 25. 3. 2015 dolžnikov predlog za umik potrdila o EIN razglasilo kot nedopusten za ponovno obravnavo. Iz obrazložitve izhaja, da ne gre za situacijo iz b. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe 805/2004, saj dolžnik plačilnemu nalogu, ki mu je bil pravilno vročen, v skladu s sodnim postopkom in v rokih, ki jih določa zakonodaja države članice, ki ga je izdala (Republika Italija), ni ustrezno ugovarjal, zato ni izpolnjena okoliščina iz b. točke prvega odstavka 10. člena Uredbe 805/2004, v skladu s katero se potrdilo o EIN umakne, kadar je bilo napačno odobreno glede na pravila, določena v Uredbi 805/2004.
Za očitno računsko pomoto bi šlo lahko samo v primeru, če bi se sodišče prve stopnje na primer zmotilo pri seštevanju priznanih stroškov. V obravnavanem primeru temu ni bilo tako, pač pa je sodišče prve stopnje priglašen strošek sodnih taks očitno spregledalo.
stečaj zapuščine – obresti od obresti – stroški postopka – prijava terjatve v stečaju – nepopolna prijava
Tožeča stranka je obresti (oziroma pravico do njihovega izplačila) prejela, namesto dejanskega izplačila pa jih je ponovno „izročila“ zapustniku (oziroma jih pri njem pustila), kot novo glavnico. Situacija je enaka, kot če bi zapustnik tožeči stranki dejansko izplačal znesek, ki predstavlja obresti, nato pa bi mu ta isti znesek tožeča stranka ponovno posodila. Za takšno (novo) posojilo bi bila, v primeru zamude z vračilom, seveda upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od nove glavnice.
Določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se uporabi, če je prijava terjatve nepopolna, če ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal.
odlog izvršbe na premičnine – predlog, vložen pri izvršitelju
Predlog upnika za odlog izvršbe na premičnine ureja 72. člen ZIZ, ki v četrtem odstavku med drugim določa, da mora v primeru, če gre za izvršbo na premičnine, in je izvršitelj zadevo že prevzel, upnik predlog za odlog izvršbe vložiti pri izvršitelju in priložiti listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom, izvršitelj v spisu in vpisniku pa evidentira čas odloga in o tem obvesti sodišče, ki o tem ne rabi izdati nobenega sklepa.
osebni stečaj – končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – do kdaj se lahko vloži predlog za odpust obveznosti
Dolžnik v pritožbi trdi, da predloga za odpust obveznosti sploh še ni vložil, zato v konkretnem primeru ne obstaja ovira za končanje postopka osebnega stečaja.
Ker se začne postopek odpusta obveznosti le na predlog dolžnika, sodišče prve stopnje med postopkom osebnega stečaja brez ustreznega predloga ni bilo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, kdaj bodo pri dolžniku prenehale ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Posledično dolžnika tudi ni bilo dolžno med postopkom pozivati, da vloži predlog za odpust obveznosti.
razrešitev upravitelja - lastna zahteva upravitelja za svojo razrešitev - zdravstveno stanje
Ker je pritožnik uspel izpodbiti ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nepredlaganju začasne ustavitve njegovega imenovanja v novih zadevah in porabi vseh razpoložljivih sredstev za kritje stroškov stečajnega postopka v predmetnem stečajnem postopku, s tem pa tudi očitek prvostopenjskega sodišča o neutemeljeni selektivni izbiri postopkov, v katerih bo upravitelj opravljal svojo funkcijo, je neutemeljeno izostala presoja prvostopenjskega sodišča o zatrjevanem zdravstvenem stanju upravitelja, ki ga je izkazoval s predloženim zdravniškim potrdilom in presoja (ne)zmožnosti upravitelja za opravljanje svoje funkcije v tem postopku, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ker v tej fazi postopka še ni verjetno izkazan obstoj zatrjevanih terjatev tožeče stranke do toženih strank, ni podan že osnovni predpogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZFPPIPP-C člen 90.
vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja – ustavitev izvršilnega postopka – nepridobitev ločitvene pravice pred začetkom stečaja – ustavitev po sili zakona – nadaljevanje izvršilnega postopka
Ustavitev postopka iz razloga, da upnik pred začetkom stečajnega postopka ni pridobil ločitvene pravice, nastopi z nastankom pravnega dejstva začetka stečajnega postopka, izvršilno sodišče pa izda samo ugotovitveni sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Navedeno pomeni, da ustavitev postopka nastopi že po zakonu oziroma se izvršba ustavi po sili zakona (ex lege). Sklep o ustavitvi, ki ga sodišče izda po tem, ko ugotovi, da upnik v izvršilnem postopku ni pridobil ločitvene pravice, je le deklaratorne in ne konstitutivne narave. Postopka, ki se je ustavil po sili zakona, ni mogoče več nadaljevati.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2, 10.
povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se 10. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru ne more uporabiti, ker med strankama ni bil sklenjen dogovor za uporabo lastnega avtomobila tožnika v službene namene in ker ni dokazano, da bi tožnik za pot na izobraževanje prejel potne naloge. Med strankama je bila namreč sklenjena pogodba o izobraževanju, s katero je bil tožnik napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena z dokumentom, v katerem je komandirja policijske postaje kot tožnikov nadrejeni navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Tožena stranka je tožniku kilometrino izplačevala v višini 8 % cene neosvinčenega motornega 95-oktanskega bencina za prevoženi kilometer, kar pa ni pravilno, saj ne gre gre za povračilo stroškov za prevoz na delo v smislu 2. odstavka 5. člena Aneksa in zato tožniku pripadala kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega 95-oktanskega bencina. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071109
ZPP člen 319, 319/1, 319/2. ZTLR člen 63. SPZ člen 153. ZOR člen 997. OZ člen 1012.
pravnomočno razsojena stvar – res iudicata – sodba na podlagi pripoznave – identičnost zahtevkov – istovetnost dejanskih stanov – podlaga toženkine obveznosti – zastava nepremičnine – hipotekarna tožba – poroštvo – poroštvena izjava
Dva spora sta identična, kadar sta obravnavni pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre za identična spora, če imata tožbena zahtevka različen tožbeni temelj; če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva.
ZPP člen 188. ZNP člen 23, 23/1, 37. ZVEtL člen 13.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine – subsidiarna uporaba ZNP – umik predloga v nepravdnem postopku – soglasje nasprotnega udeleženca
Sodišče prve stopnje in pritožnik se napačno in neutemeljeno sklicujeta na določbe člena 188 ZPP o umiku tožbe, saj za umik predloga v nepravdnem postopku veljajo določbe člena 23 ZNP kot specialni predpis. Le-ta določa, da lahko predlagatelj umakne predlog do izdaje odločbe sodišča prve stopnje in za tak umik ni potrebno soglasje nasprotnega udeleženca.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081563
URS člen 125. Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) člen 4, 4/3, 4/4, 5, 5/2. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-c, 47, 47/1, 119, 119/1, 119/1-b. ZPP člen 13, 13/1.
tožba za izbris znamke iz registra - enakost ali podobnost - enakost ali podobnost blaga ali storitev - razredi po nicejski klasifikaciji - verjetnost zmede v javnosti - verjetnost zamenjave - verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko - izkoriščanje oziroma oškodovanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnje znamke - besedna podobnost - slikovna podobnost - zvočna podobnost - povprečni porabnik - splošna javnost - strokovna javnost - vezanost sodišč na odločbe upravnih organov - odločba urada za harmonizacijo na notranjem trgu evropske unije
Verjetnost zmede v javnosti obstaja, če obstaja nevarnost zamenjave znamk.
Nevarnost zmede je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri presoji je treba upoštevati vzajemno učinkovanje med stopnjo podobnosti znamk, stopnjo podobnosti blaga in storitev in razlikovalnim učinkom starejše znamke. To na primer pomeni, da večji ko je na primer razlikovalni učinek starejše znamke, bolj se mora nova znamka razlikovati od stare. Pri presoji podobnosti znamk je odločilen celotni vtis na povprečnega porabnika. Tega je potrebno določiti glede na vrsto blaga ali storitev.
Nevarnost zamenjave se presoja pri vseh znamkah enako, in sicer predvsem, ali obstaja nevarnost zamenjave pri porabniku, ki ne ve, da obstajata dve različni znamki. Porabnik, ki ve, da obstajata dve različni znamki, namreč ni toliko izpostavljen nevarnosti, da bo eno znamko zamenjal za drugo. Prav medmrežje ponuja tehnične možnosti, da se lahko porabnik, ki ne ve za obstoj dveh znamk, lažje izogne nevarnosti zamenjave.
Uglednost znamke se lahko dokazuje z raziskavami javnega mnenja ali podatki o tržnem deležu.
Za odločanje o podelitvi znamke po slovenskem nacionalnem pravu sta pristojna izključno slovenska uprava in v primeru spora še slovensko sodstvo. Urad za harmonizacijo na notranjem trgu je upravni organ EU. Odloča o registraciji znamke po pravu EU. Njegove odločitve za slovensko sodišče, ko odloča o znamki po slovenskem nacionalnem pravu, nimajo nikakršnega pomena. Nanje torej katerokoli slovensko sodišče ni vezano. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker v procesnem smislu nepomembnega dejstva, to je odločbe Urada za harmonizacijo na notranjem trgu, ni navedlo v svoji obrazložitvi.
Tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja, da se je oseba, ki je pooblaščena za sprejemanje pošte pri tožnikovem pooblaščencu, zmotila pri zapisu datuma prejema sodbe sodišča prve stopnje, zato je bila pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, pravočasna. Zatrjevani obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP ni podan. Iz navedb v predlogu za obnovo izhaja, da je napaka pri vročitvi nastala na strani tožnika samega (oziroma njegovega pooblaščenca), obnova postopka po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP pa se lahko predlaga, kadar z nezakonitim postopanjem sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, torej, kadar je odgovornost za napako v vročitvi v sferi sodišča, ne pa stranke. Zato je pritožbeno sodišče predlog za obnovo postopka kot neutemeljenega zavrnilo (401. člen ZPP).
Zmotno je materialno pravno stališče prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ko zaključuje, da izjavi ne moreta nadomestiti dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je prenehala podizvajalska pogodba z dne 3. 6. 2012 in da je bila dejansko sklenjena pogodba med pravdnima strankama za ta dela. Podizvajalsko pogodbo za izvedbo strojno instalacijskih del (ki je po svoji pravni naravi podjemna pogodba; 619. člen OZ1 in nadaljnji) je namreč mogoče tako skleniti kot razvezati ustno. Ker pa za odločitev v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno, ali je podizvajalska pogodba med družbo B., d. o. o., in tožečo stranko prenehala ali ne, pa v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da poslovnega razmerja med pravdnima strankama tožeča stranka ni uspela dokazati.
OZ člen 45, 45/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 81. ZPP člen 355.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - napake volje - grožnja
Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je urejen v 81. členu ZDR-1. Glede veljavnosti sporazuma se uporabljajo določbe ZDR-1 o ničnosti in izpodbojnosti (14. in 15. člen ZDR-1) ter ob upoštevanju prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno splošna pravila civilnega prava, ki jih vsebuje OZ. Tožnik v predmetni zadevi ni dokazal, da bi bil sporazum z dne 22. 10. 2014 izpodbojen zaradi napake volje – grožnje. Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter možnost kazenskega pregona ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 279/2011 z dne 4. 6. 2012, št. VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 in drugimi).
Za veljavno sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe potrebna tudi svobodna in prava volja, ki pa jo lahko izrazi le oseba, ki se svojega ravnanja zaveda in razume njegove posledice. Tožnik je med postopkom trdil, da zaradi jemanja močnih protibolečinskih zdravil v času podpisa sporazuma ni mogel oblikovati prave volje. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da tožnikovo psihično stanje v času sklepanja sporazuma ni odločilno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).