obračun prispevkov - prispevki za socialno varnost - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - popravek obračuna - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe
Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam.
Pritožnik ima možnost oz. dolžnost priložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, poleg tega ima možnost popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
URS člen 23. ZDavP-2 člen 46, 46/3, 145, 145/1, 145/2-9-9. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 94, 94/1. ZFPPIPP člen 442.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osebna odgovornost družbenikov izbrisanih gospodarskih družb - izvršilni naslov zoper gospodarsko družbo - prehod dolga iz družbe na družbenika - predhodno vprašanje - pravica do sodnega varstva - ugoditev reviziji
V konkretnem primeru iz izpodbijanih sklepov izhaja, da izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi davčna izvršba, predstavlja seznam izvršilnih naslovov, ki pa je bil sestavljen za dolžnika X., d. o. o. Davčno obveznost po tem izvršilnem naslovu je torej v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZDavP-2 (bil) dolžan izpolniti davčni zavezanec - družba X., d. o. o. Izvršilnega naslova, da bi se davčna izvršba (lahko) opravila zoper revidentko (kot davčno dolžnico), ni.
Zgolj s konkretno presojenim obvestilom davčnega organa davčni dolg izbrisane pravne osebe na podlagi izvršilnega naslova (seznama izvršilnih naslovov), ki se glasi na izbrisano pravno osebo, ni mogel preiti na osebno odgovorno družbenico - fizično osebo (revidentko) kot njena v davčnem postopku izterljiva obveznost na podlagi tega izvršilnega naslova, ampak bi moral upnik izbrisane pravne osebe (tožena stranka) zahtevati plačilo svoje terjatve do te pravne osebe od osebno odgovorne družbenice (revidentke) na podlagi 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP v sodnem postopku.
Tožena stranka kot upnica bi lahko v (kontradiktornem) sodnem postopku kot tožnica uveljavlja plačilo svoje terjatve zoper dolžnico (revidentko) in tako (šele) pridobi izvršilni naslov. Ob drugačni razlagi je revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.
Javna listina dokazuje le resničnost tega, kar je v njej potrjeno ali določeno – torej neposredne vsebine, ki izhaja iz pristojnosti organa, da izda določen akt (potrdilo, odločbo itd.) – ne pa tudi resničnosti tistega, kar se morda navezuje na to vsebino. Pravilo o dokazni moči javne listine se nanaša le na dejstva, glede katerih je izdana in ne na njeno celotno vsebino.
V postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ ne določi davčne osnove na podlagi prostega preudarka. Davčna osnova se določi na podlagi ugotovitve povečanja premoženja v določenem obdobju skladno z zakonskim postopkom in merili.
Dejstvo, da nepojasnjen prirast premoženja davčni organ v določenem delu lahko ugotovi s cenitvijo, ne pomeni uporabe prostega preudarka, saj gre pri cenitvi za zakonsko določen ugotovitven postopek. Obdavčitev na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 sama torej sicer lahko temelji na "verjetni davčni osnovi" (drugi odstavek 68. člena), vendar pa gre pri tem za ekonomski in ne pravni pomen verjetnosti. V ekonomskem smislu se davčna osnova določi kot verjetna, kar pomeni, da se približa njeni resnični, pravi višini oziroma vrednosti.
procesne predpostavke - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - odpadel pravni interes - odprava prvostopenjske upravne odločbe in vrnitev v ponovni postopek - ugotovitvena tožba - priznanje položaja stranke oziroma stanskega udeleženca
Pritožnica ima sodno varstvo zagotovljeno v postopku, ki se vodi po ponovno izdanem upravnem aktu. To hkrati pomeni, da za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začela s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njenega pravnega položaja.
ZUS-1 člen 59, 60, 72, 93. ZDDV-1 člen 76.b. ZPP člen 339, 339/2-14. URS člen 22.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - vrednostni kriterij - missing trader - zloraba sistema DDV - subjektivni element - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb postopka - posredni ali indicijski dokazi - izvedba dokazov - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga - neopravljena glavna obravnava - dokazni predlog za zaslišanje priče
Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo.
Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti (59. člen ZUS-1).
varstvo ustavnih pravic - začasna odredba - davčna izvršba - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine
Tudi v postopku davčne izvršbe se mora upoštevati morebitno dejstvo, da je postopek upravnega spora zoper odmerno odločbo prekinjen na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS, če se mora po mnenju sodišča prve stopnje tudi v konkretnem primeru sporna zakonska določba uporabiti na način, ki posega v človekove in temeljne svoboščine pravnega subjekta. V tem primeru bi učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic lahko narekovalo, da se izvršitev sporne odmerne odločbe zadrži. Ta ugotovitev pa je mogoča le ob podanih ustreznih dejanskih navedbah iz katerih izhaja, da bi bilo lahko tudi v konkretni situaciji poseženo v človekove pravice pritožnice.
začasna odredba - dohodnina od dohodka iz kapitala - pavšalne in neizkazane navedbe
Ker je na pritožniku trditveno in dokazno breme, svojih nekonkretiziranih trditev pa pritožnik tudi ni v ničemer dokazal, Vrhovno sodišče ugotavlja, da verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana.
davčna izvršba na premičnine - začasna odredba v revizijskem postopku - prodaja zarubljene premičnine - neuspešen rubež - neizkazana težko popravljiva škoda
V konkretnem primeru je glede na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dovoljena revizija, težko popravljiva škoda lahko povezana le z morebitno neposredno grozečo prodajo revidentovih premičnin. Vendar je predpostavka zanjo, da jih je davčni organ zarubil. Ker je bil v konkretnem primeru opravljeni rubež neuspešen, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, saj prodaja glede na tako dejansko stanje ni mogoča (je neverjetna).
dovoljenost revizije - dohodnina - ustavitev postopka - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti - vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve - zelo hude posledice niso posledice izpodbijanega akta
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen.
Postavljeni vprašanji se ne nanašata na odločbo, ki je predmet upravnega spora, tj. sklep o ustavitvi postopka odmere davka, zato ne gre za pravno pomembni vprašanji.
Vrhovno sodišče poudarja, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Ker znesek davka, odmerjen po 68.a členu ZDavP-2, ni posledica izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčnega postopka, revident zelo hudih posledic ni izkazal.
ZDDV-1 člen 41, 41/1, 41/2. OZ člen 131, 131/1, 239, 239/2, 190. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 98. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 50, 50/1-10.
V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.
Ali se naknadna vplačila, ki jih družba z omejeno odgovornostjo evidentira na postavki lastnega kapitala v okviru kapitalskih rezerv, vštevajo v vrednost kapitala ob pridobitvi (po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2) za namene ugotavljanja davčne osnove po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 in za odmero dobička iz kapitala (po poglavju 6.3 ZDoh-2)?
Revizija se dopusti glede vprašanja ali pri oporočnem dedovanju po mačehi (očimu) traja davčna oprostitev za pastorko (pastorka) le do smrti njenega (njegovega) očeta (matere).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - DENACIONALIZACIJA
VS00012710
ZDen člen 72, 72/2. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - stroški upravljanja premoženja - hipotetična najemnina - razpravno načelo - preiskovalno načelo - trditveno in dokazno breme - davki - davčna obveznost - davčni odtegljaj - davčnopravna obravnava nadomestila zaradi nemožnosti uporabe premoženja - izrek sodne odločbe - časovne meje pravnomočnosti - nominalna višina obresti
Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.
Revizija se dopusti glede vprašanja,ali se pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala, in sicer deleža v gospodarski družbi (97. člen ZDoh-2(1)) oziroma nabavne vrednosti kapitala (deleža v gospodarski družbi) ob pridobitvi (98. člen ZDoh-2) upoštevajo naknadna vplačila družbenika v družbo.
ZDPN-2 člen 1, 3, 3/3, 3/3-1, 3/3-5, 5, 10. SPZ člen 70.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na promet nepremičnin - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice - namen zakona - načelo enakosti - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Napačno je stališče davčnih organov in sodišča prve stopnje, da davčne posledice v smislu 3. člena ZDPN-2 niso vezane na podlago sklenitve pravnih poslov (kavzo), temveč le na njihovo izvedbo. Namen ZDPN-2 je, da se z DPN obdavči v tem zakonu opredeljene odplačne pravne posle.
Ni ovir, da se po 70. členu SPZ delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi po presoji Vrhovnega sodišča brez razumnega razloga postavila v neenak položaj davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje na zaključeni celoti več nepremičnin, in tiste davčne zavezance, ki delijo solastno premoženje le na eni nepremičnini.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - STEČAJNO PRAVO
VS00011562
ZDDV-1 člen 36, 39, 68. ZFPPIPP člen 41, 212, 213, 214, 219. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 184, 185.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - popravek odbitka vstopnega DDV - prisilna poravnava - potrditev prisilne poravnave - neizterljivost terjatve - sprememba dejavnika za izračun ddv - načelo nevtralnosti - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - sodba Sodišča Evropske unije - metode razlage
Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).
dopuščena revizija - davek od dobička iz kapitala - davčna ugodnost - zloraba predpisov
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se določeno dejanje, katerega edini cilj oziroma razlog ni pridobitev davčne ugodnosti, lahko opredeli kot zloraba drugih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 51, 51/2, 60, 71, 71/2, 251, 251/3, 281, 281/1. ZDavP-2 člen 97, 97/3, 125, 125/1, 126, 126/4, 126/6.
davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - ugovor zastaranja - nov postopek - načelo prepovedi reformatio in peius - ponovljen postopek - standard obrazloženosti sodne odločbe - vedenje o goljufivih transakcijah - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - neobičajna poslovna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - glavna obravnava v ponovljenem postopku
Prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) ne zavezuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem davčnem postopku. Takšno stališče ni v nasprotju s sodno prakso SEU.
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi utemeljiti zakaj naj bi konkretne okoliščine pri poslovanju davčnega zavezanca, pri njem vzpostavile sum o nezakonitem delovanju njegovih poslovnih partnerjev.
Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze. Če sodišče ne bo podvomilo v dejanske ugotovitve upravnega organa, pa bo moralo obrazloženo zavrniti ta del tožbenih navedb in odločiti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), ne da bi samo presojalo v upravnem postopku izvedene dokaze
dohodnina - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - storniranje računa - premoženjska korist - obrazložitev sodbe - dokazna ocena - dejansko stanje kot revizijski razlog - (ne)obrazloženost sodbe
Izpodbijani sodbi kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati, saj njena obrazložitev omogoča preizkus. Iz te obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je navedene stornacije prometa blaga izvajal revident kot poslovodja poslovalnice družbe, da blago v stornirani vrednosti ni bilo vrnjeno med zaloge in da zanj tudi ni bila položena gotovina v blagajno in da je torej prišlo do povečanja revidentovega premoženja na račun pravne osebe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, da niti izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo blago, katerega prodaja je bila stornirana, tudi dejansko vrnjeno, priče, katerih zaslišanje je predlagal revident sam, pa so izpovedale, da njim ni bilo odpremljeno. Sodišče je torej pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je revident prejel premoženjsko korist in tudi, zakaj izvedeni dokazi te ugotovitve niso omajali.
Revizijske navedbe o nepravilnem vrednotenju izvedenih dokazov pa kažejo na to, da ne gre za očitano pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugotovljenim dejanskim stanjem. V dokazno oceno pa revizijsko sodišče v okviru svoje presoje ne posega (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Dokazna ocena namreč ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb ZUS-1.
ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 236.a, 236.a/1, 286.b, 286.b/1. ZDoh-2 člen 105, 105/3-11.
dovoljena revizija - dohodnina - vrednostni kriterij - dokazna ocena - razlastitev - odškodnina za izgubljeni dobiček zaradi razlastitve - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - pisna izjava prič - dokazovanje - zaslišanje priče - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - pravica do izvedbe dokaza - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Na razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza bi revident moral in mogel odreagirati s trditvijo o kršitvi postopka, ki jo sedaj uveljavlja šele v reviziji. Če bi obrazloženo nasprotoval konkretnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, bi se že to sodišče moralo opredeliti do procesne okoliščine, za katero revident meni, da je bila neutemeljeno spregledana, in ob spoznanju, da za zavrnitev dokaznega predloga nima podlage v ZPP, kršitev tudi odpraviti.
Načelo neposrednosti pri že izvedenih dokazih v upravnem postopku ni absolutno. Takšni dokazi se na glavni obravnavi ponovno izvedejo le, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Za ugotovitev, da je v teh primerih med strankama sporno dejansko stanje razlog za izvedbo že predhodno izvedenih dokazov, ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo in ob ostalih izpolnjenih pogojih (substanciranost dokaznega predloga) izvede tovrstne (stare) dokaze.