na dokumentu
Portal TFL
VSRS Sklep X Ips 341/2016 - davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - ugovor zastaranja - nov postopek - načelo prepovedi reformatio in pei...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Upravni oddelek
DATUM ODLOČBE
25.4.2018
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSRS Sklep X Ips 341/2016
INTERNA OZNAKA
VS00011753
SENAT, SODNIK
dr. Erik Kerševan (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), mag. Tatjana Steinman
INSTITUT VSRS
davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - ugovor zastaranja - nov postopek - načelo prepovedi reformatio in peius - ponovljen postopek - standard obrazloženosti sodne odločbe - vedenje o goljufivih transakcijah - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - neobičajna poslovna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - glavna obravnava v ponovljenem postopku
PODROČJE VSRS
DAVKI
IZREK
I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1880/2015-10 z dne 30. 8. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) ne zavezuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem davčnem postopku. Takšno stališče ni v nasprotju s sodno prakso SEU.
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi utemeljiti zakaj naj bi konkretne okoliščine pri poslovanju davčnega zavezanca, pri njem vzpostavile sum o nezakonitem delovanju njegovih poslovnih partnerjev.
Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze. Če sodišče ne bo podvomilo v dejanske ugotovitve upravnega organa, pa bo moralo obrazloženo zavrniti ta del tožbenih navedb in odločiti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), ne da bi samo presojalo v upravnem postopku izvedene dokaze
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi utemeljiti zakaj naj bi konkretne okoliščine pri poslovanju davčnega zavezanca, pri njem vzpostavile sum o nezakonitem delovanju njegovih poslovnih partnerjev.
Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze. Če sodišče ne bo podvomilo v dejanske ugotovitve upravnega organa, pa bo moralo obrazloženo zavrniti ta del tožbenih navedb in odločiti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), ne da bi samo presojalo v upravnem postopku izvedene dokaze
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.