ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-2, 89. ZPP člen 367b, 367b/4.
dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.
Za dovoljenost revizije iz razloga odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne zadostuje zgolj sklicevanje na judikate Vrhovnega sodišča, temveč mora biti odstop obrazložen. Revident mora zato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje ter pravnega in dejanskega stanja iz odločb, s katerimi se utemeljuje odstopanje. Ker revident v obravnavanem primeru te analize in primerjave ni opravil, zatrjevanega razloga za dovoljenost revizije ni izkazal.
ZDavP-2 člen 13, 13/2, 63, 63/2, 95. URS člen 22, 125, 154. ZUS-1 člen 92, 93, 93/1.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odstop od pojasnila DURS - enotna praksa davčnih organov - odstop od enotne prakse - obrazložitev odstopa - obrestna mera v primeru samoprijave - povišanje obrestne mere za pribitke - zastaranje prekrška zaradi nevložitve davčne napovedi - jezikovna razlaga - diskriminacija davčnih zavezancev
Pojasnila DURS, ki ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2, so zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je treba konkretno odločitev davčnega organa, ki samovoljno odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.
Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil v obravnavanem primeru pravilno in zakonito uporabljen 63. člen ZDavP-2, hkrati pa je navedlo tudi razumne pravne razloge, da razlaga 63. člena ZDavP-2, kakršna je navedena v Pojasnilu DURS, ni zakonita. Kolikor se ni opredelilo do revidentovih že v tožbi podanih trditev o diskriminaciji med zavezanci, za katere se uporabi 63. člen ZDavP-2, in zavezanci, za katere se uporabi 95. člen ZDavP-2, kar je tudi nosilni pravni argument iz Pojasnila DURS, se je do tega opredelilo revizijsko sodišče v tej sodbi. To mu omogoča prvi odstavek 93. člena ZUS-1, iz katerega izhaja, da lahko revizijsko sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere je dopustna revizija, odpravi v svojem postopku. S tem je po presoji revizijskega sodišča v celoti zadoščeno zahtevi iz 22. člena URS po obrazložitvi tudi glede zatrjevanega odstopa od enotne davčne prakse.
dohodnina - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - stroški postopka - pritožba tožene stranke
Za vložitev tožbe zaradi molka organa mora tožnik ob vložitvi tožbe oziroma najpozneje v roku, ki mu ga postavi sodišče prve stopnje v pozivu za odpravo pomanjkljivosti tožbe, predložiti kopijo pritožbe in kopijo zahteve drugostopenjskemu organu, da odloči v nadaljnjih sedmih dneh, z dokazili o njihovi vložitvi ter tudi izkazati, da je pred vložitvijo tožbe ta rok neuspešno potekel.
Ker sodišče prve stopnje ni preverilo procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka pritožbenega organa in se je spustilo v obravnavanje ter odločilo o ustavitvi na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, je tudi preuranjeno odločilo o stroških postopka.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. Mednarodni računovodski standardi standard 36, 36-1, 36-8, 36-12, 36-13. Slovenski računovodski standardi standard 1, 1-55.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - oslabitve sredstev - znamenja, da utegne biti sredstvo oslabljeno - čas nastanka poslovnega dogodka - odložitev oslabitve v kasnejše poslovno obdobje - izogibanje uporabe računovodskih standardov - davčno nepriznan odhodek iz naslova oslabitve
S tem, ko na podlagi znamenj, ki jih je imela na voljo v letu 2006, revidentka ni izvedla cenitve in posledične oslabitve sredstva v letu 2006, se je v letu 2006 izognila uporabi določb SRS oziroma MRS, ki od podjetja zahtevajo, da obvezno pristopi k ugotavljanju nadomestljive vrednosti sredstva, če in ko se pojavijo znamenja, da utegne biti sredstvo oslabljeno. Takšno ravnanje izrecno sankcionira četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se v primeru, če se ugotovi izogibanje predpisom, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Določba torej zahteva, da se z davčnega vidika ravnanje, ki je posledica izognitve uporabe računovodski standardov, ignorira, iz česar sledi, da izvedba oslabitve v letu 2007 ni davčno priznana, ker je gospodarski (ekonomski) dogodek, to je stanje oslabljenosti sredstva, nastalo oziroma obstajalo že v letu 2006. Določba pa ne zahteva, da bi enaka posledica veljala tudi za samo računovodenje oziroma sestavljanje poslovnega izida skladno z računovodskimi standardi.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. Sporazum med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje člen 11, 11/1, 22, 22/5.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - splošno vprašanje - jasne določbe - davki - dohodnina od dohodkov iz kapitala - dvojno obdavčenje - obresti – Bilateralni sporazum s Švedsko - hude posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago besedila podpisa.
Odgovor na revidentovo vprašanje je jasen že z branjem določb petega odstavka 22. člena in 11. člena Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje: obresti, nastale na Švedskem in izplačane rezidentu Slovenije, se obdavčijo le v Sloveniji. Oprostitev plačila davčnega odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, se v primeru, kot je obravnavani, uveljavlja v državi vira (na Švedskem) in skladno z njeno notranjo zakonodajo. Revident v Sloveniji kot državi rezidenstva zato ne more uspeti z ugovori načelne prepovedi dvojnega obdavčevanja.
ZDDPO člen 62, 63, 66, 67. Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Srbije in Črne Gore o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, s protokolom člen 24. ZDavP-2 člen 383. URS člen 8.
dovoljena revizija - davki - davek od dohodka pravnih oseb - izogibanje dvojnemu obdavčenju - slovenski rezident - odbitek davka, plačanega v Srbiji - prenos odbitka v bodoča davčna obdobja - (ne)enako obravnavanje davčnih zavezancev - neposredna uporabnost določb Konvencije - metoda (navadnega) odbitka
Neposredno se lahko uporabljajo le tiste določbe mednarodne pogodbe, ki so neposredno uporabljive (urejajo pravice in obveznosti subjektov notranjega prava in jih lahko npr. sodišče neposredno uporabi), če in kolikor niso, pa se uporabljajo zakoni oziroma drugi predpisi, ki v Sloveniji urejajo področje, ki je med državama urejeno v mednarodnem sporazumu.
Po izvedbenih določbah ZDDPO-2 prenos odbitka davka, plačanega v drugi državi (v tem primeru Srbiji) od dohodkov, ustvarjenih v tuji državi v določenem davčnem letu, v prihodnja oziroma pretekla davčna obdobja, ni dopusten.
Pogodba iz leta 1992 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice, ampak je bil na njeni podlagi začet sodni spor zaradi izselitve iz stanovanja, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave. Šele ta sodna poravnava je vsebovala dogovor, da se tožnik kot kupec zaveže plačati 61.800,00 EUR, in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba iz leta 1992 ni vsebovala. Kapital je bil tako v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDoh-2 v obravnavanem primeru pridobljen šele s sodno poravnavo leta 2008 in ne že s pogodbo leta 1992, zato mora revident davek plačati.
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Ni dovoljena revizija glede vprašanja, ki ni bilo predmet tožbe in posledično predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Pomembno pravno vprašanje se ne more nanašati na pravilnost uporabe določb ZDavP-2 do izdaje upravnega akta, saj kot revizijski razlog ni dopustno uveljavljati presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.
Ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če gre za splošno znane pravne institute oziroma pojme, ki v teoriji in praksi ne sprožajo dilem, to pa je tudi 52. člen ZUS-1, ki je jasen; oziroma, če se poskuša kot pravno vprašanje prikazati vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.
Ni pomembno pravno vprašanje in tudi ne kršitev pravil postopka v upravnem sporu, da sodišče tožeči stranki ne vroči odgovora tožene stranke na tožbo, ki ni obrazložen in se v njem tožena stranka sklicuje le na razloge iz upravnih odločb.
Odgovor na vprašanje glede možnosti stranke do vpogleda v upravne spise med upravnim sporom je možen le na načelni ravni in jasno izhaja iz 150. člena ZPP in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato tudi to vprašanje ni pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZDavP-2 člen 58, 58/1, 58/4, 59, 59/1, 68, 68/1-5, 68/2. ZDoh-2 člen 9, 10, 10/1-1, 35, 35/4, 90, 90/4-1, 105, 105/3-1, 105/3-2, 105/3-11, 109, 109/1, 127, 127/2, 127/6, 131, 131/1, 132. ZDDPO člen 74, 74-7. Slovenski računovodski standardi standard 21, 21-12.
dovoljena revizija - dohodnina - ocena davčne osnove - akontacija dohodnine od dohodkov iz zaposlitve - vir dohodka v Sloveniji - plačnik davka - stopnja akontacije dohodnine - akontacija dohodnine od drugih dohodkov - prikrito izplačilo dobička
Četudi imajo sporni računi, na podlagi katerih je revidentka knjižila odhodke, vse potrebne formalne elemente in zaradi tega formalno ustrezajo standardu 21.12. SRS, to ne pomeni, da so sporni računi že zaradi formalne ustreznosti verodostojni tudi po vsebini. Ker je davčni organ ugotovil okoliščine, zaradi katerih je upravičeno podvomil v vsebinsko pravilnost spornih računov in posledično v vsebinsko pravilnost revidentkinih poslovnih knjig, v katere je revidentka sporne račune knjižila, je imel podlago za izvedbo postopka cenitve davčne osnove. Dvom v vsebinsko pravilnost poslovnih knjig davčnega zavezanca je namreč v peti alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 izrecno naveden kot razlog za izvedbo postopka cenitve davčne osnove.
Po 9. členu ZDoh-2 ima dohodek iz zaposlitve „vir v Sloveniji, če se zaposlitev izvaja ali storitev opravi v Sloveniji.“ Ker v zadevi ni sporno, da se je zaposlitev izvajala v Sloveniji, za določitev vira dohodka po 9. členu ZDoh-2 ni pravno pomembno, s kom so imeli nameščeni delavci sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kdo jim je plače dejansko izplačeval, kakšen je bil po vsebini pogodbeni odnos med revidentko in bosansko družbo, pri kateri so bili zaposleni delavci, ter v čigavem imenu in za čigav račun je direktor nameščenim delavcem izplačeval gotovino.
Stopnja akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve glede na določbo 127. člena ZDoh-2 ni odvisna od tega, ali so prejemniki dohodkov davčni rezidenti Slovenije ali ne. Z vidika izplačevalca dohodka, ki je kot plačnik davka dolžan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj je zato vseeno, ali so prejemniki dohodka davčni rezidenti ali ne, v obeh primerih mora plačnik davka odvesti akontacijo dohodnine po isti stopnji.
Prikrito izplačilo dobička je le izplačilo, ki temelji na določenem poslovnem odnosu med izplačevalcem in prejemnikom, ki je dvostransko obveznostno razmerje, vendar med obveznostjo in proti-obveznostjo obstaja tržno neravnovesje. Do prikritega izplačila dobička pride, če izplačevalec prejemniku zagotovi nadomestilo po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene, torej če obveznost izplačevalca presega tržno ceno proti-obveznosti prejemnika izplačila. V obravnavanem primeru manjka prav ta element proti-obveznosti prejemnika izplačila. Revidentka ni izkazala, da je bila podlaga za sporno izplačilo posojilna pogodba med revidentko in direktorjem. Ker sporno izplačilo gotovine glede na navedeno ne izpolnjuje enega od elementov iz definicije prikritega izplačila dobička, je bilo utemeljeno obravnavano kot drug dohodek. Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zdoh-2.
ZDoh-2 člen 5, 6. ZUP člen 147. Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od odhodka in premoženja člen 4, 19, 25. ZDS-1 člen 47.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - odločba o rezidentskem statusu - predhodno vprašanje
V obravnavanem primeru, ko pravnomočna odločba o ugotovljenem rezidentskem statusu zavezanca temelji tako na izpolnjevanju pogojev po Zakonu o dohodnini, kakor tudi po bilateralni pogodbi, in tako na isti pravni podlagi, ki bi jo sicer upošteval organ v odmernem postopku, ter ob upoštevanju relevantnih okoliščin, takšna odločba pri odmeri dohodnine predstavlja že rešeno predhodno vprašanje. Na tako odločbo je organ v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP vezan, saj ta odločitev pomeni samostojno pravno celoto, ki pri odmeri dohodnine predstavlja (že rešeno) predhodno vprašanje, tako v smislu določb ZDoh-1, kakor tudi bilateralne mednarodne pogodbe. Ker je revident slovenski rezident mora v Sloveniji plačati davek od dohodkov ustvarjenih v Sloveniji in v tujini.
ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZUstS člen 44, 47, 47/1. URS člen 22, 25, 147, 158. ZUS-1 člen 64, 64/1-4, 94, 94/1.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - ugotovitev neustavnosti zakona - neposredni učinek ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve - učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočne odločitve - načelo zakonitosti na davčnem področju - predpisovanje davkov z zakonom - davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavnost odločbe, ki opredeljuje davčno osnovo - dejanska neizvršljivost ostalih zakonskih določb o odmeri davka - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - odprava odločb davčnih organov
V skladu z načelom zakonitosti na davčnem področju mora zakon opredeliti najmanj davčnega zavezanca, davčni predmet, davčno osnovo in davčno stopnjo.
Odločitev Ustavnega sodišča o neustavnosti 193. člena in četrtega odstavka 244. člena ZUJF, ki določata davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da za leto 2012, ko je glede odmere tega davka še veljal ZUJF, tega davka ni mogoče odmeriti, čeprav se Ustavno sodišče do ustavnosti ostalih določb ZUJF glede odmere navedenega davka za leto 2012 ni opredeljevalo in vanje ni poseglo. Določbi
zakona, ki opredeljujeta davčno osnovo, sta namreč temeljni določbi
davka na nepremično premoženje večje vrednosti, brez katerih preostalih določb ZUJF (189. - 192. člen ter 194. - 196. člen), ki so se v letu 2012 uporabljale za odmero tega davka, ni mogoče izvrševati.
Ker so izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in odločitvi organov prve in druge stopnje temeljili na neustavnem 193. členu in četrtem odstavku 244. člena ZUJF,je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke odpravilo.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226. ZUS-1 člen 89, 95, 95/1.
davek na dodano vrednost - missing trader - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - neplačujoč gospodarski subjekt - odbitek vstopnega DDV - pogoji za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - neobičajna poslovna praksa - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - pravni standard - načelo sorazmernosti - oprava osnovnih minimalnih preveritev - vloga davčnega zavezanca v sistemu DDV - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških - zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na stroške
Od davčnega zavezanca se pričakuje, da je pošten, pa tudi, da po potrebi sprejme previdnostne ukrepe, da se prepriča o pravilnosti izvedenih transakcij. Dolžnost ravnanja z razumno skrbnostjo izhaja iz posebne vloge davčnega zavezanca v sistemu DDV, v katerem ni le dolžan plačati davek, ampak davek tudi pobira.
Zahteva po izvedbi osnovnih preveritev poslovanja izdajatelja računa se ne vzpostavi šele, ko že obstajajo indici o goljufiji v zvezi s plačevanjem DDV. Osnovne razumne preveritve mora davčni zavezanec opraviti že pred oziroma ob sklenitvi posla, če pa zazna indice, na podlagi katerih lahko utemeljeno sklepa, da subjekt, s katerim namerava poslovati, na trgu ne nastopa z namenom resničnega poslovanja, temveč zaradi izvedbe davčne utaje, pa mora izvesti še dodatne preveritve.
Če bi revidentka ravnala z zadostno skrbnostjo in izvedla najosnovnejše preveritve, ki se od nje lahko razumno zahtevajo, bi se lahko seznanila z okoliščinami poslovanja izdajateljic računov, ki nedvomno kažejo na goljufijo ali zlorabo sistema DDV.
ZDavP-2 člen 68, 68/2, 68/5, 77. ZUS-1 člen 71, 71/2. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1.
davki - premoženje nepojasnjenega izvora - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - posojilna pogodba - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - pavšalne navedbe - dokazovanje - dokazno breme - dokaz z zaslišanjem prič - verjetnost - revizija kot samostojno pravno sredstvo
Ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja, je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče argumentirano opredeli. Glede na navedeno se je v tem primeru Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov lahko opredelilo le na splošno.
Revident po oceni sodišča prve stopnje ni dokazal, da je pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabi sredstev sodelovala njegova partnerka. Vrhovno sodišče pravilnosti dokazne ocene in pravilnosti postopka pred izdajo izpodbijanega upravnega akta v postopku v zvezi z revizijo, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe, ne presoja.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1a, 271c, 167, 168, 168-a, 178, 220, 226.
davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - nakup vozil - lastninska pravica na vozilu - verodostojna listina - nepopoln račun - dokazno breme - bistvena kršitev določb postopka
Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati.
Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 92. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. Direktiva Sveta (ES) o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, št. 112/2006 z dne 28. 11. 2006 (Direktiva 2006/112/ES) člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226.
davek na dodano vrednost - missing trader - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - subjektivni element - standard skrbnosti - okoliščine, na podlagi katerih bi se davčni zavezanec moral prepričati o svojih dobaviteljih
V obravnavanem primeru so podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je revident vedel ali bi moral vedeti, da z obravnavanimi posli sodeluje v transakciji, povezani z goljufijami, ki so jih storili njegovi poslovni partnerji - izdajatelji spornih računov.
Kdaj se mora davčni zavezanec prepričati, da njegove transakcije ne bodo del zlorabe sistema DDV in kaj so razumni ukrepi, ki se lahko v zvezi s tem pričakujejo od davčnega zavezanca, je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti v vsakem primeru posebej.
Po presoji revizijskega sodišče razumen davčni zavezanec ne ostane popolnoma neveden glede svojih dobaviteljev, če z njimi sodeluje daljše časovno obdobje. Razumen davčni zavezanec že zaradi dolgotrajnosti poslovnega sodelovanje o svojih dobaviteljih izve vsaj kakšne podatke o tem, kdo so, kako delujejo in podobno. Revident pa je, nasprotno, kljub dolgotrajnemu sodelovanju z dobavitelji ostal popolnoma neveden glede svojih dobaviteljev, zato je po presoji revizijskega sodišča utemeljeno trditi, da se o zanesljivosti svojih dobaviteljev ni prepričal na razumen način.
Če se vsebina poslovnega sodelovanja, torej vrsta dobav, ne spremeni, mora razumnega davčnega zavezanca zanimati, zakaj je potrebna sprememba izdajatelja računa. Razumen davčni zavezanec se v takem primeru prepriča o razlogih za spremembo izdajatelja računa ali vsaj poizkuša prepričati. Revident se o tem ni prepričal oziroma v postopku niti ni zatrjeval, da se je. Tudi zaradi navedenega je utemeljeno trditi, da je opustil ravnanje, ki bi ga opravil vsak razumen davčni zavezanec v takšnih okoliščinah.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. Direktiva Sveta (ES) o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, št. 112/2006 z dne 28. 11. 2006 (Direktiva 2006/112/ES) člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226. ZUS-1 člen 71.
davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - dokazno breme - bistvena kršitev postopka - verodostojne listine - gradbeništvo
Iz spisa ne izhaja, da je revident dokumentacijo res predložil davčnemu organu prve stopnje, niti za to nima potrdila, dokumentacije pa ni (še enkrat) predložil niti kasneje v postopku. Vse navedeno je mogoče preizkusiti s pomočjo zapisnika in pripomb na zapisnik, zato ugovor bistvene kršitve postopka s strani sodišča prve stopnje ni utemeljen.
Po presoji revizijskega sodišča je zaključek davčnih organov in sodišča prve stopnje, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajateljev računov, utemeljen in v zadostni meri obrazložen.
ZDavP-2 člen 167, 167/1, 168, 168/1, 170, 170/1. ZPlaSS člen 141, 144, 221, 221/1-3. OZ člen 6, 6/2, 131. ZUS-1 člen 64, 64/1-4, 94, 94/1. URS člen 2, 125, 146. Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi člen 2, 2/1, 16, 17, 17/1.
dovoljena revizija - davčna izvršba - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev in izplačilo - ravnanje po sklepu o izvršbi - evidentiranje sklepa o davčni izvršbi - protipravnost ravnanja - vzročna zveza - neposlovna odškodninska odgovornost - ustavnoskladna razlaga zakona - obrazložitev predloga zakona - vezanost sodišča na ustavo in zakon - jezikovna razlaga zakona - narava kazenske sankcije - prekršek - načelo zakonitosti - poroštvo - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - obveščanje davčnega organa o tem, da sredstva na dolžnikovem računu ne zadoščajo za poplačilo
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila po 170. členu ZDavP-2 je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde in presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.
Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico ni v (kazenskopravnem) sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar poplačilo davka ni tako, kot bi lahko bilo, če bi banka oziroma hranilnica izpolnila svoje obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi.
V okviru postopka davčne izvršbe lahko davčni organ po 170. členu ZDavP-2 banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi (do tega pa lahko seveda pride le, če je imel dolžnik na računu denarna sredstva), ne pa tudi plačila škode, ki bi državi nastala zaradi ostalih nezakonitih ravnanj banke ali hranilnice pri izvrševanju sklepa o izvršbi.
ZDoh-2 člen 90. ZDDV-1 člen 5, 7, 7/1, 78. ZGD-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/1. ZDavP-2 člen 5, 77.
dovoljena revizija - tiha družba - izplačilo dobička tihemu družbeniku - dividende - definicija dividend po 90. členu ZDoh-2 - drugi dohodki - dokazila v davčnem postopku - poslovne knjige in evidence
Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili.
Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDoh-2, je treba izplačilo obdavčiti glede na v postopku ugotovljena dejstva, ne glede na eventualne pomanjkljivosti poslovnih knjig in evidenc v zvezi s tem izplačilom. Neupoštevanje dejstev, ugotovljenih z dokazili, ki niso poslovne knjige, bi bilo med drugim v očitnem nasprotju z načelom materialne resnice, kot ga opredeljuje 5. člen ZDavP-2, predvsem z drugim odstavkom tega člena, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
ZDoh-2 člen 90. ZDDV-1 člen 5, 7, 7/1, 78. ZGD-1 člen 685. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/1. ZDavP-2 člen 5, 77.
dovoljena revizija - tiha družba - izplačilo dobička tihemu družbeniku - dividende - definicija dividend po 90. členu ZDoh-2 - drugi dohodki - dokazila o davčnem postopku - poslovne knjige in evidence
Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili.
Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDoh-2, je treba izplačilo obdavčiti glede na v postopku ugotovljena dejstva, ne glede na eventualne pomanjkljivosti poslovnih knjig in evidenc v zvezi s tem izplačilom. Neupoštevanje dejstev, ugotovljenih z dokazili, ki niso poslovne knjige, bi bilo med drugim v očitnem nasprotju z načelom materialne resnice, kot ga opredeljuje 5. člen ZDavP-2, predvsem z drugim odstavkom tega člena, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - vrednostni kriterij za dovolitev revizije - glavnica - obresti
Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti, ki so morebiti naložene poleg glavnice v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu.