TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Pojasnila DURS, ki ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2, so zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je treba konkretno odločitev davčnega organa, ki samovoljno odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.

Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil v obravnavanem primeru pravilno in zakonito uporabljen 63. člen ZDavP-2, hkrati pa je navedlo tudi razumne pravne razloge, da razlaga 63. člena ZDavP-2, kakršna je navedena v Pojasnilu DURS, ni zakonita. Kolikor se ni opredelilo do revidentovih že v tožbi podanih trditev o diskriminaciji med zavezanci, za katere se uporabi 63. člen ZDavP-2, in zavezanci, za katere se uporabi 95. člen ZDavP-2, kar je tudi nosilni pravni argument iz Pojasnila DURS, se je do tega opredelilo revizijsko sodišče v tej sodbi. To mu omogoča prvi odstavek 93. člena ZUS-1, iz katerega izhaja, da lahko revizijsko sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere je dopustna revizija, odpravi v svojem postopku. S tem je po presoji revizijskega sodišča v celoti zadoščeno zahtevi iz 22. člena URS po obrazložitvi tudi glede zatrjevanega odstopa od enotne davčne prakse.