OZ člen 190. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 146.
dopuščena revizija - neupravičena pridobitev - obstoj okoriščenja - vrnitev davka na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da na strani tožene stranke v obravnavanem primeru obstoji okoriščenje samo zato, ker naj bi ji zakonska ureditev omogočala možnost popravka izstopnega DDV za zneske, ki jih ne bi smela zaračunati, ter možnost od države zahtevati vračilo, in to v višini celotnega z računi obračunanega in zaračunanega zneska DDV, ne da bi se dokončna davčna obremenitev, ki je v vzročni zvezi z okoriščenjem, upoštevala kot odbitek pri opredeljevanju okoriščenja.
davki - davek na dodano vrednost - začasna odredba v upravnem sporu - že izdana upravna odločba o odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe
V obravnavani zadevi manjka eden izmed bistvenih elementov, to je, da je izdaja začasne odredbe nujna oziroma da je le z izdajo začasne odredbe mogoče preprečiti nastanek tožniku težko popravljive škode. Glede na to, da je z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, že odložena izvršitev izpodbijane odločbe do 3. 7. 2014, izdaja začasne odredbe ni nujna, saj tožniku do navedenega datuma ne grozi neposredna nevarnost nastanka težko popravljive škode.
DDV - „missing trader“ - „skrben gospodarstvenik“ - zloraba sistema DDV - „vedenje“ o zlorabi - vedel ali bi moral vedeti
Glede na dejstva, ki jih je kot za odločitev pravno pomembne objektivne okoliščine navedlo sodišče prve stopnje, revidentovo ravnanje oziroma ravnanja njegove odgovorne osebe tudi po presoji Vrhovnega sodišča odstopa od ravnanja skrbnega gospodarstvenika do te mere, da ga ni mogoče opravičiti z velikim obsegom poslov, posebnostmi gradbenih poslov in podobno, ampak je možen samo zaključek, da je revident (oziroma njegova odgovorna oseba) vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki bodo imeli za posledico zlorabo sistema DDV.
ZUS-1 člen 75, 75/3, 85, 85/1-1. ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/1-5, 68/2, 68/3, 68/4. ZPP člen 339, 339/3-14. ZDDV člen 21, 21/1, 40.
dovoljena revizija - davek od dohodkov iz dejavnosti - davek na dodano vrednost - vrednostni kriterij - ocena davčne osnove - zunanja metoda cenitve - notranja metoda cenitve - prihodki - odhodki - odbitek vstopnega DDV - računi
V obravnavanem primeru je bila pravilno izbrana metoda cenitve prihodkov z notranjo cenitvijo, saj je upravni organ prve stopnje pretežno razpolagal z revidentovimi podatki (tretji odstavek 68. člena ZDavP-2).
Če organ za izračun davčne osnove enega zavezanca uporabi podatke drugega zavezanca, mora glede ključnih podatkov, na katerih obdavčitev temelji, prikazati celotno primerjavo za obdavčitev pomembnih dejstev glede primerljivosti enega davčnega zavezanca z drugim davčnim zavezancem in opravilno številko, pod katero se vodi zadeva drugega zavezanca, na izrecno zahtevo davčnega zavezanca pa, če je zaradi primerjave to potrebno, tudi omogočiti vpogled v obračun (napoved) primerljivega davčnega zavezanca s skritimi identifikacijskimi podatki, če izkaže pravni interes.
Izbira metode in izvedba ocene davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi notranje metode sta lahko različna glede na okoliščine posameznega primera, in sicer je odvisna od okoliščin primera in tega, kateri del davčne osnove ni znan oziroma je sporen. Ocena se lahko izvede na več načinov: z oceno prihodkov in odhodkov, z oceno prihodkov in upoštevanjem izkazanih odhodkov, z upoštevanjem izkazanih prihodkov in oceno odhodkov ali tudi z oceno enega dela prihodkov oziroma odhodkov.
Če je v konkretnem primeru jasno, da davčni zavezanec ocenjenih prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki, je treba, upoštevaje načela davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti (4. člen ZDavP-2), načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2) in načelo sorazmernosti (6. člen ZDavP-2), oceno davčne osnove opraviti tako za prihodke kot za odhodke. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da revident ni navedel konkretnih odhodkov, ki ne bi bili upoštevani. Ker se sodišče prve stopnje do navedb revidenta o tem, da so določeni odhodki gospodarsko nujno povezani z ugotovljenimi prihodki, ni opredelilo, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi, ali je bila uporabljena pravilna metoda ugotavljanja odhodkov oziroma celotne davčne osnove.
dovoljenost revizije - davek na promet nepremičnin - pravni interes za revizijo - obresti - sodba sodišča prve stopnje delno ugodilna - trditveno in dokazno breme - vrednostni kriterij - davčna osnova - prodaja nepremičnine v izvršbi na javni dražbi
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (ugodilni del) ni dovoljena, ker revidentka zanjo nima pravnega interesa.
Višina davčne osnove ne predstavlja višine davčne obveznosti, naložene v plačilo, zato vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.
V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Zato ista fizična ali pravna oseba ne more hkrati nabavljati istih trošarinskih izdelkov tudi izven režima odloga plačila trošarine.
URS člen 76. ZUS-1 člen 51, 51/2, 52, 59, 59/2, 71, 75, 75/4. ZDavP-2 člen 5, 74. ZFPPIPP člen 14, 14/1-1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 41. ZPSV člen 3, 3/5-3. ZDR člen 130, 131, 134. ZPP člen 339, 339/2-14. KPDTS člen 81.
povračilo stroškov za prehrano - regres za letni dopust - dovoljena revizija – vrednostni kriterij - davek od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - prispevki - drug dohodek iz zaposlitve - plača - božičnica - in favorem laboris - ugovor neenotne prakse upravnih organov – obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentovo izplačilo zaposlenim z dne 14. 8. 2009 v znesku 60 EUR na zaposlenega ne predstavlja drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, ker je bil izplačan po 1. 7. 2009 (ta datum pa določa ZDR), revidentka pa ni izkazala, da bi obstojali zakoniti razlogi za takšno poznejše izplačilo.
Revidentka je dne 30. 3. 2009 regres izplačala v enem obroku in v polnem znesku, pri tem v samem sklepu ni navedeno, da gre le za prvi obrok regresa in da je predviden še en obrok. Določila ZDR o roku za izplačilo do 1. 7. tekočega leta veljajo za celoten obseg pravice in ne le za njeno minimalno višino.
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentkino izplačilo zaposlenim z dne 4. 12. 2009 ne predstavlja povračila stroškov za prehrano, ampak drug dohodek iz delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZDoh-2, ker v sklepu z dne 7. 1. 2009 višina povračila ni določena oziroma določljiva, sklep z dne 2. 12. 2009 pa ureja povračilo za nazaj.
Povračilo stroškov za prehrano ni dodatek za prehrano, ampak je njegov namen, da se zagotovi prehrana med delom, kar pomeni, da gre za pravico, katere namen je, da se udejanja sproti; če ne dnevno s toplimi obroki, pa z mesečnimi povračili stroškov. Iz tega izhaja tudi zaključek, da morajo biti povračila stroškov praviloma nakazana delavcem mesečno in ne v obliki akontiranja oziroma začasnega knjiženja. Iz tega logično izhaja tudi zaključek, da mora biti obseg pravice določen oziroma določljiv vnaprej in ne za nazaj.
URS člen 2, 14, 155. ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDavP-2 člen 96, 99, 99/1, 418, 418/1, 418/2, 418/3. ZUP člen 6.
dovoljena revizija - obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka - obrestna mera, veljavna v času izdaje odločbe - načelo zakonitosti - prepoved retroaktivnosti - stroški davčnega postopka
Davčna organa in sodišče prve stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča določbo tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 uporabili pravilno.
Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 namreč napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.
V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če zakon določi drugače. V času odločanja o revidentovem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero in takšna obrestna mera je bila pravilno uporabljena v obravnavanem primeru.
ZDDPO-2 člen 29, 29/2-1. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1d, 116, 116/1. ZDDPO-1 člen 20. ZDavP-2 člen 133, 140/3.
licenčnina - dovoljena revizija – vrednostni kriterij - davčno (ne)priznani odhodki - odhodki, ki niso neposreden pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti - blagovna znamka - predhodna uporaba blagovnih znamk - uporaba neregistriranega znaka – know-how – gospodarske koristi
Po 1. točki drugega odstavka 20. člena ZDDPO-1 oziroma 29. člena ZDDPO-2 odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, niso davčno priznani.
Ker je revident pri svoji dejavnosti že uporabljal znake, ne da bi mu bilo treba za to plačevati licenčnine, naknadno plačilo licenčnine za uporabo teh istih znakov, ki so bili kasneje registrirani kot blagovna znamka s strani revidentovega lastnika in direktorja, ne more biti kvalificirano kot neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. S takšnim plačilom revident ni pridobil nobenega novega sredstva za opravljanje svoje dejavnosti, temveč je plačal za sredstvo, ki ga je že imel v uporabi.
ZDMV člen 3, 6. ZDDV-1 člen 38, 38/1, 38/5. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, CZS) člen 145, 145/1, 220, 220/2b, 236.
davek na motorna vozila - DMV - carine - naknadni obračun carinskih dajatev - pogoji - poseben postopek - začasni uvoz - postopek pasivnega oplemenitenja - ponovni uvoz - osnova za obračun DMV - vrednost vozil - namenska razlaga - jezikovna razlaga - neenak položaj davčnih zavezancev
Pri določitvi osnove za DMV se v obravnavanem primeru upošteva celotna vrednost vozila, ki vključuje vrednost delov, ki so bili predhodno izvoženi na oplemenitenje.
Ugovori, ki se nanašajo na opustitev naknadne vknjižbe po b. točki drugega odstavka 220. člena CZS, se lahko načeloma uveljavljajo med postopkom naknadne vknjižbe dajatev, lahko pa v ločenem postopku z zahtevkom za povračilo ali odpust dajatev na podlagi 236. člena v povezavi z b. točko drugega odstavka 220. člena CZS.
ZGO-1 člen 2, 2/1-7, 2/1-10. ZDDPO-2 člen 12. ZDDV-1 člen 33, 33/1, 36, 36/1, 76a. ZJC člen 8, 8/5. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 35. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 127b. Slovenski računovodski standardi (2006) standard 18, 18/15, 18/16. Mednarodni računovodski standardi standard 11. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 199, 199-1a.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost - vrednostni kriterij - pogodba o gradbenih delih - koncesijska pogodba - storitev opravljena - obdavčljivi dogodek - obnova javnih cest - javna služba - vzdrževanje javnih cest - praksa SEU
Če je s koncesijsko pogodbo zajetih več storitev, to še ne pomeni, da gre za enotno storitev. Izvajanje storitve na podlagi koncesijske pogodbe pomeni le to, da je občina revidentki podelila pravico opravljati navedene storitve javne službe v tej obliki, kar pa na obdavčenje ne vpliva. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja, da so obnovitvena dela v pogodbi natančno opredeljena (katere ceste, kakšen obseg) in tako ločena od drugih storitev. Ne glede na zgornje ugotovitve pa se Vrhovno sodišče strinja z revidentkino navedbo, da če so v konkretni pogodbi podane posebne okoliščine, se lahko več storitev šteje za enotno storitev. Pri tem pa se upošteva gospodarski vidik transakcije.
Enotno plačilo za vse storitve in način plačila ne predstavlja take vrste posebnih okoliščin in ta glede na določbe pogodbe ni bila cilj pogodbenih strank oziroma gospodarski razlog pri sklenitvi pogodbe, da bi lahko vse storitve, dogovorjene v koncesijski pogodbi, šteli za enotno storitev.
Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno odločeno, da se med prihodke za leto 2010 upoštevajo dejansko opravljena obnovitvena dela v letu 2010 ter pravilno odmerjen DDV, saj so storitve obnove javnih cest ločene gradbene storitve in se ne štejejo vse storitve po koncesijski pogodbi kot enotna storitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče posebnih okoliščin, ki bi narekovale enotno obravnavo, ni našlo, enotna obravnava storitev pa ne izhaja iz veljavne ureditve, niti iz sklenjene koncesijske pogodbe in tudi ne iz narave posameznih storitev po pogodbi.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zavarovanje izpolnitve plačila davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičnino - obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Če z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom stranki ni naložena obveznost ali pravica, izražena v denarni vrednosti, revizija ni dovoljena iz razlogov po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljena revizija - prisilna izterjava denarne kazni - izvršba po ZDavP - izpodbijanje izvršilnega naslova - obseg preizkusa v reviziji - zadržanje prisilne izterjave - začasna odredba - kazen za prekršek - kršitev ustavnih pravic - pavšalne navedbe
Revidentovi ugovori se nanašajo na izvršilni naslov. Teh ugovorov v postopku prisilne izterjave glede na določbe 46. člena ZDavP ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akt, ki ni predmet tega upravnega spora.
Ker je tožena stranka o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi že odločila, je predlog za začasno odložitev prisilne izterjave po drugem odstavku 45. člena ZDavP brezpredmeten.
ZDDV člen 34, 34/1-6, 40, 40/2, 40/7-1. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/2, 22/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 138, 138/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - vsebina računa - obvezni podatki na računu - obseg in vrsta opravljenih storitev - narava in obseg poslovnega dogodka - nepopoln račun - dokazni postopek - zaslišanje prič - listine kot formalni pogoj za pridobitev pravice do vstopnega DDV - pravica do izvedbe dokazov - neobrazloženost sodbe - načelo enakosti pred zakonom
Ker račun, na podlagi katerega je revidentka uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV, ne vsebuje obvezne sestavine iz 6. točke prvega odstavka 34. člena ZDDV (obsega in vrste opravljenih storitev), niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV iz takega računa. Če davčni zavezanec ne razpolaga s formalno popolnim računom, je že to zadostni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, zato ni treba še dodatno presojati, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Ker je revidentka z zaslišanjem prič želela dokazovati za obravnavano zadevo nerelevantna dejstva, revidentkina pravica do izvedbe dokazov v konkretnem postopku s tem, ko priče niso bile zaslišane, ni bila kršena.
ZDDV-1 člen 73, 73/2. ZDavP-2 člen 98, 98/2, 111, 129. ZUP člen 225. ZUS-1 člen 64, 64/1, 94, 94/1.
davek na dodano vrednost - vračilo davka - obračun DDV - vračilo presežka DDV - pogoji za vračilo - molk organa - odločanje o zahtevi za vračilo presežka DDV - zavarovanje - davčni inšpekcijski postopek - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Ko pride do spora o upravičenosti do vračila presežka DDV (ko pride do neskladja med zasebnim in javnim interesom) in se dvomi v utemeljenost vloge za vračilo ali se celo ugotovi, da vloga ni utemeljena, je treba šteti zahtevo za vračilo kot vlogo stranke, o kateri je treba izdati upravno odločbo.
Če davčni organ v roku 60 dni od vložitve zahteve za vračilo ne naredi ničesar, kar mu nalaga zakon: ne vrne presežka DDV, ne izda zavrnilne odločbe, ne zahteva dopolnitve vloge oziroma ne zahteva zavarovanja, lahko davčni zavezanec vloži pritožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.
ZDDPO-2 člen 29, 29/2-2. Slovenski računovodski standardi standard 4-24, 16-1, 17-10, 17-11, 17-24.
dovoljena revizija - davčno (ne)priznani odhodki - odhodki, ki imajo značaj privatnosti - slabitev zaloge - slabitev kot prevrednotovalni odhodek - slabitev kot davčno nepriznan odhodek
Prevrednotovalni odhodki, ki nastanejo zaradi slabitve vrednosti zalog, so lahko predmet presoje po 29. členu ZDDPO-2, torej z vidika njihove potrebnosti za pridobivanje prihodkov.
ZDDV-1 člen 73, 73/1, 73/2, 73/3, 73/4. ZUS-1 člen 4, 28, 33, 36, 36/1-4. ZUP člen 222, 222/4, 255, 278. ZDavP-2 člen 129. URS člen 33.
presežek odbitka DDV – zahteva za vračilo preveč plačanega davka - molk organa - tožba zaradi posega v ustavne pravice - subsidiarno sodno varstvo - obračun DDV – obrazec kot odločba – izvršilni naslov – namen zakona – nadzor obračuna davkov
O zahtevi za vračilo preveč plačanega davka se odloča v upravnem postopku, v katerem se zahtevano preplačilo bodisi vrne brez odločbe v z zakonom določenem roku, brez ali z zavarovanjem izpolnitve obveznosti, če je potreben poseben postopek za ugotovitev upravičenosti do vračila, sicer pa se šteje, da je zahteva zavrnjena in je zato možno uporabiti pravna sredstva, ki jih ZUP in ZUS-1 predpisujeta v primeru molka organa.
dovoljenost revizije - davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodkov iz dejavnosti - odvetniške storitve - pripoznavanje prihodkov - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - davčna osnova - trditveno in dokazno breme
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident.
Ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja višine davčne obveznosti naložene v plačilo, zato ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Ker revident le citira besedilo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, z ničemer pa ne obrazloži razlogov za dovoljenost revizije, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
Revident bi moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev ter tudi subjektivno in objektivno konkretizirane razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, in vse to tudi izkazati, česar pa ni storil.
ZDoh člen 13. ZUS-1 člen 25, 25/1, 25/3, 79, 79/1.
dohodnina - dividende - poprečenje - uporaba bilančnega dobička - sprememba davčne prakse - pridobitev dohodka - odločanje v sporu polne jurisdikcije - odločba Ustavnega sodišča - ponoven postopek - stroški upravnega spora po ZPP
Sodišče prve stopnje je (ob upoštevanju, da tožena stranka kljub izrecnim napotkom sodišča ni navedla jasnih razlogov za spremembo davčne prakse in ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v odločbi z dne 21. 3. 2013, predvsem, da je „zakonitost v davčnih zadevah kot vezanost uprave na zakone strožja, saj gre z naložitvijo dajatev za poseganje v svobodo in materialni položaj davčnih zavezancev, zato je tudi zahteva po obrazloženem odstopu strožja“) pravilno vztrajalo pri dotedanji davčni praksi (pri čemer je svoje razloge tudi razumno pojasnilo) in v sporu polne jurisdikcije samo vsebinsko odločilo o odmeri tožnikove dohodnine za leto 2003.
dovoljenost revizije - davek od dohodkov iz dejavnosti - dohodnina - pomembno pravno vprašanje - že rešeno pravno vprašanje
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Vrhovno sodišče je o vprašanju, ki ga kot pomembnega v tej zadevi izpostavlja revident, že odločilo (X Ips 146/2004, X Ips 902/2004, X Ips 1094/2004 in X Ips 664/2007), zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.