ZDSS člen 14.ZPP člen 365, 365/2, 374, 385, 385/1, 385/1-3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - sodni postopek - prepoved reformatio in peius
V obravnavanem primeru uporabljeno načelo prepovedi reformatio in peius izključuje potrebo po ugotavljanju materialne resnice. Tožena stranka zato tudi, ob predpostavki, da bi bil uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, ne more doseči razveljavitve izpodbijane sodbe. Procesna situacija iz izpodbijane sodbe zaradi uporabe določila iz 374. člena ZPP več ne dopušča ugotavljanja materialne resnice.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanja delovnega razmerja - disciplinski ukrep
Ker se tožnik, kot izhaja iz ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v revizijskem postopku zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP ni možno preverjati dejanskega stanja, v kritičnem času pomena svojega ravnanja ni mogel zavedati, tudi ni mogoče govoriti o krivdi glede neizpolnjevanja njegovih dolžnosti in delovnih obveznosti.
povzročitev škode - elementi civilnega delikta - odškodnina
V delovnem pravu oziroma delovnem razmerju je možno zahtevati odškodnino tudi od delodajalca in zaradi različnih razlogov, vendar morajo biti izpolnjeni vsi pogoji splošnega civilnega delikta, to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, saj če manjka kateri od teh elementov, običajno ni odškodninske odgovornosti.
ZDR (1990) člen 32. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 132 o plačanem letnem dopustu člen 32, 58. ZPP (1977) člen 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - pravica do letnega dopusta - plačilo posredovanja za najem stanovanja - dodatek za ločeno življenje
Delavec je bil v letu 1991 do invalidske upokojitve ves čas v staležu bolnih. Letnega dopusta zato ni mogel izrabiti. Ker gre za okoliščino na njegovi strani, mu delodajalec ni dolžan plačati odškodnine za neizrabljeni letni dopust (32. člen ZTPDR, 3. člen Konvencije št. 132 o plačanem letnem dopustu, 58. člen ZDR).
Pravico do povrnitve stroškov, ki jih je delavec imel s tem, da je plačal agencijo za posredovanje najema stanovanja in do povrnitve stroškov za ločeno življenje, urejajo akti delodajalca. Če delavec ni izpolnil pogojev, ki so določeni v Pravilniku delodajalca, nima pravice do povrnitve navedenih stroškov.
Vrhovno sodišče pri presoji te zadeve ugotavlja, da je trditev, po kateri je obdolženec za izvršitev kaznivega dejanja "zlorabil"
znanje, pridobljeno z opravljanjem dela carinika, preveč splošna, da bi lahko sama po sebi utemeljevala ponovitveno nevarnost, ne da bi bile ob njej podane tudi druge, konkretne okoliščine objektivne in subjektivne narave, iz katerih bi izhajal sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal takšno kaznivo dejanje, zaradi kakršnega je sedaj v kazenskem postopku.
Tudi sklep v izpodbijani odločbi o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev premoženjske varnosti drugih, ne zdrži kritične presoje. Zaenkrat se v postopku ugotavlja, da je bilo dejanje storjeno na škodo proračuna Republike Slovenije. Višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo naj bi pridobil obdolženec, ne utemeljuje ugotovitve, da je premoženjska varnost drugih ogrožena v takšni meri, da je podaljšanje pripora ukrep, ki je neizogibno potreben za zagotovitev varnosti drugih.
URS člen 20, 20/1.ZKP člen 201, 201/2, 201/2-3.KZ člen 196.
pripor - ponovitvena nevarnost - kaznivo dejanje neupravičena proizvodnja in promet z mamili
S skoraj 5 kg zelo nevarnega mamila heroina, se lahko povzroči velika škoda za zdravje mnogih ljudi, med katerimi kot uživalci mamil prevladujejo mladi in celo otroci. Ta nevarnost pa tudi dokazuje, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave RS.
Za stališče v sklepu višjega sodišča, da je treba ocenjevati nujnost pripora v obratnem sorazmerju s težo kaznivega dejanja, torej za čim hujše kaznivo dejanje obstaja ponovitvena nevarnost, tem manjša stopnja nevarnosti ponovitve je potrebna, sicer ni podlage v zakonu, ne glede na to pa je zaključek tudi tega sodišča, da pri obtožencu obstaja realna nevarnost ponovitve oziroma nadaljevanja kaznive dejavnosti, kakršne je obtožen, pravilen in nanj sicer to zmotno stališče ni imelo vpliva (2. odst. 371. člena ZKP).
izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - javna obljuba nagrade - kdaj veže
Tožeča stranka je z nakupom proizvodov, ki jih je prodajala tožena stranka v okviru promocijske prodaje, in s tem, da je bila izžrebana, stopila s toženo stranko v pravno razmerje, po katerem je tožena stranka nasproti tožnici zavezana k izpolnitvi svoje javne obljube. Tožnica je v skladu z 262.čl.ZOR upravičena zahtevati izpolnitev.
ZPP (1977) člen 333, 333/1, 389, 389/2, 392, 408, 408/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - pravni interes za vložitev zahteve - dovoljenost zahteve - pravnomočnost sodne odločbe
Tako mora vrhovno sodišče ob odločanju o vloženi zahtevi pretehtati, ali obstaja pravni interes zanjo, se pravi med drugim, ali je mogoče ob njenem uspehu pričakovati drugačen razplet spora oziroma drugačno ureditev spornega razmerja. Zakonsko besedilo, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima pravnega interesa zanjo (drugi odstavek 389. člena ZPP), je morda videti prvi hip takšno, da ni uporabno za zahtevo, ki jo, kot rečeno, vloži tožilec zaradi javnega interesa in da torej tisti "nekdo" ne more biti državni tožilec. Toda kakor pri vseh pravnih sredstvih je tudi pri zahtevi končni smoter (causa finalis) izpodbiti izrek sodne odločbe ne pa njene razloge. Zakaj, le s spremembo ali razveljavitvijo izreka odločbe je mogoče doseči drugačen izid v nekem spornem, pred sodiščem urejevanem pravnem razmerju.
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - povrnitev negmotne škode - odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - revizija - meje revizijskega preizkusa - pravilna uporaba pogodbenega materialnega prava
Na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava sodišče ne more paziti po uradni dolžnosti v enakem smislu, kakor to velja za zakonsko materialno pravo, ki ga sodišče mora poznati. Zaradi avtonomije pogodbene volje (10. člen ZOR) je vsebina pogodbe, ki je sicer tipska (kot na primer pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo, 940. in 941. člen ZOR) lahko od primera do primera različna. Pravdna stranka se torej mora sklicevati na pogodbene določbe, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava.
Namen predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij je v tem, da se celotni družbeni kapital podjetja lastnini. Če je družbena lastnina ugotovljena v premajhni vrednosti, se takšno oškodovanje družbene lastnine ugotovi v posebnem, v ta namen predpisanem postopku revizije s finančnim, računovodskim in pravnim pregledom ter preveritvijo zakonitosti in pravilnosti poslovanja, kot to sledi iz določb 48. člena do 50. člena ZLPP.
Lastninsko preoblikovanje družbenega kapitala v tožeči stranki ni zajelo celotnega družbenega kapitala in je zato zaradi preprečitve oškodovanja potrebno izvesti dopolnilni postopek preoblikovanja še za navedeni kapital, kot je to z revizijskim poročilom in odločbo tožena stranka odredila v revizijskem postopku. Vsekakor nelastninjeni družbeni kapital ni mogel brezplačno oziroma brez pravnega naslova preiti tudi v zasebno last družbenikov tožeče stranke.
ZDen člen 74, 78, 78/1.ZD člen 123, 125. ZDKZ člen 5.
zahteva za varstvo zakonitosti - denacionalizacija - dedovanje zaščitene kmetije
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opredeljuje kot zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je pri odločanju o dedovanju denacionaliziranega premoženja treba uporabiti specialne določbe o dedovanju zaščitenih kmetij (v času smrti zapustnice ZDKZ) samo tedaj, če je bila (z denacionalizacijo nastala) zapuščina del zaščitene kmetije že v času podržavljenja.
Gotovo je, da je za presojo, katere predpise o dedovanju je potrebno uporabiti, pomemben trenutek uvedbe dedovanja. Gotovo je tudi, da v nobenem primeru - torej ne v primerih, ko se zapuščina obravnava po ZD, ne v primerih, ko se obravnava po kakšnem specialnem predpisu - ni mogoče šteti kot trenutka uvedbe dedovanja nekega trenutka, ki je pred smrtjo zapustnika. To zadošča za presojo, da je dedovanje po zapustnici, ki je umrla l.1983, bilo uvedeno v času, ko je že veljala posebna ureditev dedovanja zaščitenih kmetij (ZDKZ).
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Navedbo vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojenec v seznamu zapornikov označen kot obsojenec zaradi Informbiroja, da je del kazni prestajal na Golem otoku, da je bil obsojen in kazen prestajal v času hudega spora med Jugoslavijo in Informbirojem oz. Sovjetsko zvezo, da je bil politični zapornik in nevaren takratni Jugoslaviji, je moč predvsem razumeti kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa se po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.
ZOR člen 173, 174, 177, 177/2, 177/3, 200, 200/1, 200/2, 203.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) - domneva vzročnosti - objektivna odgovornost imetnika stvari - oprostitev odgovornosti - krivdna (so)odgovornost oškodovanca (kolesarja) - povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina kot pravni standard
Za presojo tožničine soodgovornosti (sokrivde) za škodni dogodek je potrebno upoštevati predvsem določbe ZTVCP. Kolesar sme voziti samo po tistih prometnih površinah, po katerih je dovoljena vožnja takih vozil. Pločnik, ki ni v isti ravnini s cestnim voziščem, ni del vozišča. Zato je ugotovljeno tožničino ravnanje - ko je s hodnika za pešce, dvignjenega nad vozišče, zapeljala na vozišče - mogoče opredeliti kot vključitev v promet na vozišču. Za vse udeležence v prometu velja, da se smejo vključiti v promet le tedaj in tako, da s tem ne ovirajo drugih udeležencev v prometu.
Izhodišče odgovornosti tožene stranke je objektivna odgovornost njenega zavarovanca (voznika motornega vozila), medtem ko je izhodišče tožničine (kolesarkine) soodgovornosti njena sokrivda za škodni dogodek, torej krivdna odgovornost.
izpraznitev stanovanja - lastninjenje - imetništvo pravice uporabe kot kriterij lastninjenja - privatizacija - prodaja stanovanj iz 2. odst. 113. člena SZ - plačilo denarnega nadomestila prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice
Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so lahko uveljavljali dvoje vrst privatizacijskih pravic: ali odkup stanovanja ali izplačilo 30% nadomestila vrednosti stanovanja v primeru njegove izpraznitve, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Lastniki iz 111. do 115. člena SZ so morali prodati tudi stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo ali pa če je bila taka zahteva zavrnjena (prvi odstavek 123. člena SZ, ki sicer ureja roke za uveljavljanje pravice nakupa, medtem ko obveznost prodaje stanovanj določa že 117. člen SZ). Pravico do izplačila 30%
nadomestila pa ureja 126. člen SZ. Ta sicer v prvem odstavku ne določa obveznosti izplačila tudi za lastnike stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toda razlaga privatizacijskih določb stanovanjskega zakona pripelje lahko le do sklepa, da zadeva obravnavana obveznost tudi lastnika takih stanovanj, kadar ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazni. Namreč kadar denacionalizacijski zavezanec ne vrne stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, mora stanovanje prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Če se ta ne odloči za nakup, ostane denacionalizacijski zavezanec lastnik stanovanja (tako kot ostalih stanovanj, olastninjenih po določilu 112. člena SZ). Čeprav veljajo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ določene modalitete, sta prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ostali obe spredaj omenjeni privatizacijski pravici. To je razvidno predvsem iz (noveliranega) 125. člena SZ, katerega srž je glede privatizacijskih upravičenj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v naslednjem: če mu denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, ne proda stanovanja oziroma ne izplača odpravnine, mora te obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice izpolniti denacionalizacijski zavezanec. Če mora tako navedene obveznosti izpolniti celo v primeru, ko vrne stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu, je pravno logičen edino sklep, da njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ne morejo biti manjše v primeru, ko stanovanja ne vrne in mu torej to ostane. Njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice so v takih primerih torej enake kot do imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, na katerih je postal lastnik po določbah 112. člena SZ.
Toženca kot lastnika sosednjega zemljišča ne povzročata prepovedanih imisij po določilu 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), zato nista dolžna opuščati dejanj ali odpravljati vzrokov, ki bi izvirali iz njune nepremičnine. Voda v tožnikovi kleti je posledica delovanja podtalnih voda na širšem območju in toženca na to ne moreta vplivati.
Graja izvedenih in ocenjenih dokazov naj bi po tožnikovem mnenju predstavljala bistvene kršitve pravdnega postopka, toda nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, v resnici pomeni izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).
ZOR člen 117, 117/1, 133, 139, 139/1, 139/2, 141, 454, 454/2.
prodajna pogodba - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - oderuška pogodba - subjektivni element oderuštva - čezmerno prikrajšanje - očitno nesorazmerje dajatev - razveljavitev pogodbe
Zahtevek iz nasprotne tožbe na razvezo pogodbe ni utemeljen, ker tožena stranka:
- ni dokazala spremenjenih okoliščin po določilu prvega odstavka 133. člena ZOR;
- v zvezi s čezmernim prikrajšanjem ni dokazala subjektivnega elementa ob sklepanju pogodbe in sicer, da ji prava vrednost tedaj ni bila znana (prvi odstavek 139. člena ZOR). Nevednost o pravi vrednosti predmeta pomeni, da stranki na noben način ni mogla biti znana vrednost lokala in opreme, ki se je prodajal. Toženka namreč ne izkazuje, da ne bi bila opravilno sposobna ali da bi ji bil tožnik preprečil, da bi ugotovila realno vrednost lokala in opreme. Drugi interesenti in priča Z. D. so to očitno vedeli in znali.
- Glede oderuštva, ki ima sicer za posledico ničnost pogodbe, toženka ni dokazala, da bi tožnik izkoristil njeno stisko ali težko gmotno stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (prvi odstavek 141. člena ZOR). Toženka je po poklicu trgovka, s tožnikom se je pogajala skupaj s svojim možem in prostovoljno, varščino je dala sama, pogajanje z več interesenti in pisanje pogodbe pa je normalen proces pri sklepanju pogodb, ki ne povzroči ničnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - pojem verodostojne listine po ZIP in ZPP - verodostojna listina kot dokazno sredstvo - verodostojna listina kot izvršilni naslov - značaj listine v kateri je terjatev izražena v tuji valuti
Listinam, v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi tega odreči lastnosti verodostojne listine po 21.čl. ZIP.