odškodnina za neizkoriščen odmor - policist - mejna kontrola - narava dela
Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja meje, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.
Sodna praksa je večinsko na stališču, da se postavka "pregled listin in druge dokumentacije ter sestava poročila o pregledu" ob priznanju pravdnih stroškov ne prizna, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila (že) zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja. Študij in pregled dokumentacije sta, kadar je v teku pravdni postopek, že zajeta v priznanih stroških za sestavo vlog. Kot samostojna stroška sta nepotrebna.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno in posebno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - sporno dejansko stanje
Kakšna je bila višina tožničine in toženčeve plače, niti kolikšen je bil dobiček tožničinega podjetja, stranki nista navedli. Glede na to, da med njima ni spora o okoliščini, da delež na skupnem premoženju vsakega od njiju znaša 1/2, je mogoče zaključiti, da sta k premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja življenjske skupnosti, prispevala približno enako.
Pritožbena navedba, da je imela tožeča stranka pri pridobivanju podatkov v zvezi s skupnim premoženjem nemalo težav, ni opravičljiv razlog za širitev trditvene podlage z obsežnimi dokaznimi predlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070814
SPZ člen 48, 48/2, 92. SZ-1 člen 98. URS člen 14. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1.
predhodno vprašanje - pravica do spoštovanja doma - najemno razmerje - test sorazmernosti - pogodba o uporabi - predlog za prekinitev postopka - pravica do posesti - povrnitev vlaganj - ustavna pravica do enakosti pred zakonom
V primeru tako imenovanega tržnega najema, ko je najemodajalec zasebni subjekt in mu nasproti stoji izključno zasebno pravni (lastninski) interes, je že znano stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki pri individualni presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v najemnih razmerjih vztraja le v primerih, ko je najemodajalec (v neprofitnem razmerju) oseba javnega prava (država, občina ali javni stanovanjski sklad). Če je najemodajalec zasebnik (bodisi fizična, bodisi pravna oseba) kot je to v obravnavani zadevi, ko se je tožena stranka v sporni pogodbi tudi zavezala, da bo predala nepremičnine tožeči stranki, če do 31. 12. 2020 ne bo v celoti plačala kupnine, od zahteve po individualni presoji sorazmernosti odstopi. Tako testa sorazmernosti v obravnavani zadevi sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti.
navzočnost na glavni obravnavi - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi
Kot je razvidno iz spisovnih podatkov in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtoženko pravilno vabilo na glavno obravnavo 17.4.2023. Obtoženka izostanka ni opravičila, zato je bila odrejena prisilna privedba na narok 18.5.2023, vendar ta ni bila izvedena, ker je policisti niso izsledili. V 3. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, kar potrjujejo tudi spisovni podatki, da se obtoženka očitno izmika kazenskemu postopku in se ne odziva vabilom sodišča, prisilne privedbe pa do sedaj niso bile uspešne, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 307. člena ZKP zoper njo odredilo pripor, da se zagotovi njena navzočnost na glavni obravnavi. Pripor, če ni prej odpravljen, traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. V 4. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana sorazmernost med odrejenim priporom in posegom v obtoženkino osebno svobodo ter da drugače njene navzočnosti ni mogoče zagotoviti.
ukrepi po zpnd - prepustitev stanovanja v skupni rabi - preprečevanje nasilja v družini - mladoletni otroci - načelo sorazmernosti - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - fizično nasilje - obstoj resne grožnje - stopnja konflikta - sprememba dejanskega stanja - sprememba ukrepa
Napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071412
OZ člen 148. URS člen 26. ZIZ člen 211.
odškodninska odgovornost države - napaka sodišča - odgovornost za delo izvršilnega sodišča - prodaja nepremičnine v izvršbi - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - pravica do povračila škode - kvalificirana stopnja napačnosti - obstoj protipravnosti - pretrganje vzročne zveze - odškodninska tožba
Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00070875
ZVEtL-1 člen 43, 44, 44/4.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - razlastitev nepremičnine - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo
V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljeno lastninsko pravico predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je zato pritožničino mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubila lastninsko pravico.
societeta - družbena pogodba (societas) - financiranje projekta - gradnja stanovanjskega objekta - trditveno in dokazno breme - nedokazanost - obstoj poslovnih dogodkov - prenehanje družbe - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok
Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna.
V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071345
ZVPot člen 23, 24. ZUstS člen 1, 1/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - hipotekarni bančni kredit - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage - načelo vestnosti in poštenja - profesionalna skrbnost - varstvo potrošnikov - sodbe SEU
Pogodbeni pogoj je nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.
Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.
Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča - korekturna dolžnost sodišča - arbitrarnost sojenja - sprememba stvarne pristojnosti sodišča - očitno prenizka vrednost spornega predmeta - izpodbijanje vrednosti spornega predmeta - postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta - opredelitev vrednosti spornega predmeta pri nedenarnem zahtevku - preizkus pravilne ocene vrednosti spornega predmeta - pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - določitev tržne vrednosti nepremičnin
Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter način preverilo pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta, a po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno ocenilo te vrednosti.
Ker za pristojnost okrožnega sodišča ni ključno, ali je vrednost 300.000 EUR, kot sta vrednost zahtevka opredelila tožnika, ali pa 127.332 EUR, kolikor bi znašala vrednost upoštevaje najnižji vrednosti po prodajnih pogodbah, ki sta jih sodišču predložila tožnika, sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti korekturne dolžnosti in ni bilo potrebe posegati v višino spornega predmeta, kot sta jo navedla tožnika, saj ta ni očitno (kar pomeni – na prvi pogled) previsoka.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072051
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - sodna praksa Sodišča EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve. V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.
Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Pritožnik utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki indikacije o boljšem standardu priznava kot relevantno okoliščino o pridobitnih zmožnostih, poleg pa redno upošteva tudi dejstvo, koliko stikov in s tem posredno in neposredno več izdatkov ima z otrokom roditelj.
Materine zelo dobre pridobitne zmožnosti, kljub temu, da ima še eno mladoletno in še eno polnoletno hčer, vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj pravično porazdeliti med oba roditelja. Ob vsem ugotovljenem je denimo nesprejemljivo, da bi mati porabila za mesečni strošek lizinga za vozilo pred 8 leti več, kot mora sedaj prispevati za svojega 16 letnega sina, s katerim poleg vsega nima praktično nobenih stikov in s tem tudi ne stroškov.
Ni dvoma, da je gospodarska družba samostojna pravna oseba, vendar toženkina podjetnost preko uspešnosti omenjene družbe prepričljivo izkazuje njene zelo dobre preživninske zmožnosti.
skupnost etažnih lastnikov kot stranka v postopku - aktivna legitimacija - posli upravljanja - solastnina na skupnih delih
Vrhovno sodišče RS je jasno razmejilo, da skupnost etažnih lastnikov lahko nastopa v sodnem postopku le glede poslov upravljanja po SZ-1, v ostalem pa le posamezni etažni lastniki.
procesna sposobnost - vloga poslovno nesposobne osebe - pritožba poslovno nesposobne osebe - odvzem poslovne sposobnosti - učinek procesnih dejanj - ugotovitveni sklep
Sodni izvedenec je zaključil, da v času vročitve izpodbijanih sklepov in v času vložitve obravnave pritožbe dolžnik ni bil procesno sposoben, torej ni mogel samostojno opravljati procesnih dejanj. Njegova vložena pritožba zato ne more imeti nobenih pravnih posledic, kar je s tem ugotovitvenim sklepom ugotovilo sodišče druge stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - zahtevek na plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - tožba proti poslovnim bankam - podrejene obveznice - izbris obveznic - razlogi za prekinitev postopka - pravna varnost - načelo neodvisnosti sodstva - pravica do sodnega varstva
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da izpodbijana odločitev o prekinitvi postopka ni materialnopravno pravilna že zato, ker sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču sploh ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja ter kakšnega takega predloga niti ne namerava podati.
Kljub temu velja nadalje pojasniti, da ima pritožnica prav tudi v delu, ko trdi, da okoliščine, da bo v reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije presojano vprašanje: „Ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice?“, ni moč umestiti v okvir določbe četrtega odstavka 206. člena ZPP. Namen prekinitve postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP je pridobitev razlage pravnega pravila. Vprašanje, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. Ta pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča, ki odloča o reviziji v drugi zadevi, ter zato kot taka niti ne more upravičevati prekinitve postopka v predmetni zadevi.
Po pravici do sodnega varstva mora stranka imeti možnosti, da spor predloži sodišču in da sodišče o tem sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. V kolikor se tekom posameznega postopka pojavijo okoliščine, ki bi to pravico lahko ogrozile, pravo ponuja vrsto rešitev kot so npr. materialno procesno vodstvo, prilagoditev strogosti trditvenega in dokaznega bremena, zapolnjevanje pravne praznine itd. Ker je uporaba teh instrumentov pogojena s pravili, za uporabo katerih je v vsaki posamezni zadevi potrebno ugotoviti konkretna relevantna dejstva, zgolj pavšalno in hipotetično sklicevanje na kompleksnost in zapletenost vprašanj v zadevah v zvezi s podrejenimi obveznicami, ter s tem povezano varovanje pravic strank, ne more imeti za posledico prekinitve postopka. Ne glede na to, kako kompleksna in zapletena so ta vprašanja, je namreč o njih potrebno odločiti.
ZPP člen 278, 278/1, 316, 453a, 453a/1, 458, 458/1.
posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - nasprotovanje tožbenemu zahtevku - vložitev odgovora na tožbo - obrazloženost odgovora na tožbo - neobrazložen odgovor na tožbo - fikcija pripoznave tožbenega postopka - sodba na podlagi pripoznave - pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi
Ker toženka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožbenemu zahtevku, je prvo sodišče utemeljeno štelo, da ni bil vložen in da je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, glede na to, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 278. člena, prvi odstavek 453.a člena in prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker so bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP je prvo sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, na kar je bila toženka pravilno opozorjena (drugi odstavek 453.a člena ZPP).
skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k več stavbam - domneva lastninske pravice - pravica uporabe zemljišča - lastninjenje družbene lastnine - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro
Stanovanjske stavbe predlagateljev so bile zgrajene v času družbene lastnine, ko je veljalo obrnjeno načelo "superficies solo cedit". To pomeni, da se je pravica na pripadajočem zemljišču "ex lege" prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu. Kupci so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.
delovna nesreča - delo na višini - objektivna odgovornost - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - odgovornost delodajalca za škodo - zavarovalna pogodba - posredni oškodovanci - soprispevek - vzročna zveza - izguba preživljanja - odškodnina zaradi smrti bližnjega - smrt moža in očeta - zavarovalno kritje (jamstvo) - posredna (refleksna) škoda - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - splošni pogoji
Tožnice ne zahtevajo denarne odškodnine, za katero je predvidena izključitev zavarovalnega kritja. Izguba zaslužka ali dobička ni pravno enako kot škoda, ki nastane zaradi izgubljenega preživljanja. Istovrstnost je zgolj v odškodninski naravi teh zahtevkov, odločilni razlikovalni znak pa so že različne predpostavke, ki opredeljujejo upravičence oziroma krog oškodovancev. Pravna ureditev teh položajev in upravičenj je urejena ločeno - v drugem odstavku 172. člena OZ in v 173. člen OZ, kar dodatno kaže, da ne gre za istovrstne primere, predvsem pa ne gre za enak interesni ali vrednostni temelj, ki bi narekoval enako pravno vrednotenje.