ZEPDSV člen 18. ZDR člen 211. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
izplačilo plače - plačilo za delo - dolžnost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa - bruto - neto
Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5, 169. ZPIZVZ člen 2. URS člen 8.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016230
ZDR-1 člen 34, 43, 179. ZVZD-1 člen 5, 35, 37, 38. OZ člen 131, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. OZ člen 336.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.
Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev direktorja - direktor zavoda
V 14. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da v kolikor je direktorica (tožnica) predčasno razrešena brez utemeljenega razloga, ji pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja preneha s 30-dnevnim odpovednim rokom in ji pripada odpravnina v višini treh zneskov zadnje plače. V zapisniku seje sveta tožene stranke (zavoda) je bil sprejet sklep, da dosedanja direktorica preneha opravljati delo direktorice in ji preneha mandat direktorice z dnem imenovanja novega direktorja. Iz zapisnika seje mestnega sveta občine pa izhaja, da na tej seji še ni bil imenovan novi direktor zavoda, bilo pa je dano daje soglasje k navedenemu sklepu. Novi direktor je delo nastopil 12. 4. 2013, tožnici pa je takrat predčasno prenehal štiriletni mandat, ki bi sicer trajal do 24. 11. 2014. Ker sta sklepa brez kakršne koli utemeljitve razlogov za razrešitev tožnice z mesta direktorice, je sodišče prve stopnje na podlagi dogovora v pogodbi o zaposlitvi tožnici pravilno priznalo celotno vtoževano odpravnino zaradi predčasne razrešitve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu. Delovne naloge, ki jih je izvajala tožnica, je porazdelila med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/3, 144, 144/1, 144/2. OZ člen 299, 299/2.
odškodnina za čas odpovednega roka - zamudne obresti - izredna odpoved - nadurno delo
V skladu z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu nadurno delo sicer res odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, ustno pa le, če pisna odreditev ni mogoča zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela (v tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu). Vendar se je sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu takšno delo ni bilo odrejeno pisno pred pričetkom njegovega opravljanja, če je delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavanem primeru tožnici pravilno prisodilo plačilo za opravljeno nadurno delo v zahtevanem obsegu 57 ur, saj je direktor tožene stranke vedel, da tožnica takšno delo opravlja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za čas 30-dnevnega odpovednega roka in ne le za čas do izteka odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 14. 6. 2013. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica 14. 6. 2013 po elektronski pošti poslala direktorju tožene stranke, ni pričela učinkovati, saj ni bila vročena v skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 (tj. osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu). V takšnem primeru se šteje, da delavec redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni podal, zato mu na tej podlagi pogodba o zaposlitvi tudi po izteku odpovednega roka ne preneha. Odpovedni rok torej na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice sploh ni pričel teči.
Terjatev iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonska posledica zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (tretji odstavek 111. člena ZDR-1) zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker se šteje, da že sama odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni poziv upnika (delavca) na plačilo odškodnine za čas odpovednega roka kot zakonske posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, nastopi zamuda dolžnika (delodajalca) z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja (drugi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka od 5. 7. 2013, tj. od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja med strankama.
Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.
URS člen 22 ,25. ZIZ člen 17, 17/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni naslov - opisno opredeljena obveznost - višina obveznosti - standard razumljive obrazložitve - načelo stroge formalne legalitete
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo skupni znesek glavnice 10.818,66 EUR, ki izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje navedenega zneska v obrazložitvi sploh ni navedlo, ampak je premalo povezano pojasnilo le posamezne segmente obračuna na način, ki ne zadosti standardu razumljive obrazložitve.
Četudi je v izvršilnem naslovu obveznost le opisno opredeljena, je izvršilno sodišče ne sme samo ponovno ugotavljati, ampak ob upoštevanju opredelilnih elementov iz izvršilnega naslova le še določiti njeno konkretno višino.
Pojasnjeno pomeni, da lahko izhaja tudi iz pojasnil opredelilnih elementov, ki so navedeni v obrazložitvi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ne sme pa ponovno presojati dokazov, ki jih je sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov, upoštevalo kot dokazno podlago svoje odločitve. Tako se v primeru delovnopravne sodbe v zvezi z višino plače ne sme opreti na morebitno pogodbo o zaposlitvi in je ponovno presojati.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.