ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 46, 82, 94. ZDR-1 člen 108, 108/1.
plačilo odpravnine - sporazum - davki
Pravdni stranki sta odpravnino določili s posebno pogodbo in pri tem določili, da se pri izračunu osnove upoštevajo neto plače. Odpravnina, do katere delavec ni upravičen po samem zakonu ali v višjem znesku, kot jo določa zakon, je po ZDoh-2 obdavčena kot dohodek fizične osebe. Plačnik davka (akontacije) pa je po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 oseba, ki dohodek izplača. Zato je bilo nepotrebno v sporazumu zapisati, da mora delodajalec za navedeno odpravnino obračunati in plačati vse predpisane prispevke in davke. To je tožena stranka tudi pravilno storila ter plačala davek v višini 1.935,97 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015495
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 185. ZVZD člen 8, 15. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - višina - odmera
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o pritožbi, saj to opravilo ni med taksativno naštetimi opravili iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 6. člena ZIZ.
V postopku lahko in tudi morajo podati stranke opozorila glede procesnih kršitev (analogno prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vloge s takšnimi opozorili sodišče prve stopnje nujno ne obravnava kot pravno sredstvo pritožbo, če procesno kršitev v postopku lahko odpravi samo.
Sodišče prve stopnje lahko izdano odredbo o predložitvi seznama dolžnikovega premoženja samo spremeni, saj nanjo ni vezano, smiselno enako kot velja za vprašanja vodstva postopka v pravdni zadevi (analogno tretji odstavek 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče, ne glede na to, da stranka zoper odredbo nima pravnega sredstva, mora poslovati zakonito (prvi odstavek 3. člena ZS in 2. člen URS).
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot razstavljalec vodomerov, je določenega dne pripeljal svoj avtomobil pred prostore števčne delavnice - sprejemnice vodomerov ter iz prostorov odnesel 16 vodomerov, ki jih je zložil v svoj avtomobil, nato pa so mu bili zaseženi, in določenega dne iz prostorov tožene stranke odnesel nekaj vodomerov ter jih za 30,00 EUR prodal prijateljem. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj po za izredno odpoved po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 154, 154/1, 156, 163, 163/1, 163/4, 163/6, 165, 165/1, 319, 319/1, 324, 324/4, 496. ZIZ člen 62, 62/2.
pravdni stroški – po uspehu – ne glede na izid pravde – pritožbeni stroški v primeru zavržene pritožbe – separatni stroški – odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka – predlog za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka – predpostavke za izdajo – predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških – pravica do povrnitve stroškov – povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije – izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo – napoved pritožbe – sodba s polno obrazložitvijo
ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.
Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.
Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
ZPP člen 181, 181/2, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 47, 47/2, 48, 82, 88, 88/1, 88/1-2, 90, 90/3, 184, 184/1, 204, 204/3. ZVis člen 52, 52/1, 53, 53/1.
kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.
ZPP člen 151, 154-163. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 354, 354/1.
povrnitev pravdnih stroškov - osebni stečaj tožene stranke
1. Terjatev iz naslova povrnitve pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama, v konkretnem primeru torej tožeče do tožene stranke, nastane s stroškovno odločitvijo (pravdnega) sodišča, na podlagi zahteve pravdne stranke za povrnitev le-teh (primerjaj 163. člen ZPP), torej nastane takrat, ko sodišče potrebne pravdne stroške, ki jih je stranka zahtevala in priglasila, odmeri (člen 155 ZPP) in odloči o povrnitvi le-teh (primerjaj določbe 154. do 162. člena ZPP).
2. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP.
Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - kršitev načela kontradiktornosti
Z zavrnitvijo dokaznega predloga o postavitvi sodnega izvedenca medicinske stroke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Le s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je izvedenski organ tožene stranke, je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja zatrjevane popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo in s tem kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS v smislu enakosti orožij. Nasprotje med tožnikovim zatrjevanjem, da za organizirano pridobitno delo več ni zmožen in oceno toženčevega izvedenskega organa, da pri njem zdravljenje še sploh ni zaključeno, bi bilo mogoče odpraviti le s sodnomedicinskim izvedenstvom. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V 4. členu ZFPPIPP sta alternativno določena dva pogoja za nastanek insolventnosti: trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost. Že samo dolgoročna plačilna nesposobnost zadošča za zaključek, da je bil tožnik v času izvršitve izpodbojnega dejanja insolventen (1. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).
Pri dokazni oceni potrebno upoštevati tudi uspeh celotnega postopka, kamor spada tudi način obrambe tožene stranke.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - poškodba pri delu
V ZZVZZ in Pravilnih obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. Spornega dne pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu, kakor jo določajo prej navedeni materialnopravni predpisi. Pri tožniku tudi ni bilo podanih nobenih diagnoz, ki bi izkazovale poškodbo. Da bi šlo za poškodbo pri delu, bi moralo po eni strani priti do poškodbe, ki bi bila v neposredni vzročni zvezi z začasno nezmožnostjo za delo. Tožnik ob spornem dogodku v službi ni utrpel takšnih poškodb, ki bi utemeljevale opredelitev priznane začasne nezmožnosti za delo kot posledico poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitev, da se kot vzrok priznane začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju opredeli poškodba pri delu.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
stroški odgovora na ugovor – potrebnost stroškov – kriteriji za presojo potrebnosti stroškov odgovora na ugovor – obrazloženost ugovora – vročitev ugovora v odgovor – vsebina odgovora na ugovor – zavrnitev ugovora kot neobrazloženega – stroški odgovora na predlog dolžnika za odlog izvršbe
Zgolj dejstvo, da sta bila upnika po pozivu sodišča pozvana k vložitvi odgovora na ugovor, še ne pomeni, da so stroški njunega odgovora na ugovor tudi potrebni za konkretni izvršilni postopek. Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku oziroma glede poziva sodišča upniku, da se v določenem roku izjasni oziroma odgovori na dolžnikov ugovor, pač pa tudi z vidika upravičenosti dolžnikovih navedb v ugovoru ter z vidika, ali upnik v odgovoru na ugovor tem navedbam nasprotuje ali ne oziroma ali navede nekaj, na kar se sodišče pri odločitvi o ugovoru opre oziroma česar še ni upnik navedel v predlogu za izvršbo.
ZIZ odgovora na predlog za odlog izvršbe ne predvideva in že zato stroškov zanj ni mogoče utemeljeno naložiti nasprotni stranki. Pri odločanju o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe je sodišče prve stopnje dolžno presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev za odlog, pri čemer je zatrjevanje in dokazovanje obstoja takšnih pogojev v celoti na strani dolžnika, ki predlaga odlog izvršbe. Upnikovo strinjanje oziroma nestrinjanje s predlaganim odlogom v ničemer ne pripomore k odločitvi sodišča prve stopnje.
nagrada zastopniku – nagrada odvetniku – zastopanje po uradni dolžnosti – storitev brezplačne pravne pomoči
Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, če opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT dolgoročno ustrezno omejeni. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bila torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so tudi postavljeni in dodeljeni odvetniki (torej odvetniki, ki so plačani iz proračuna) upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev.
plačilo odškodnine - okrnitev ugleda pravne osebe - zastaranje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 4, 33, 34, 43, 44, 200. ZDR člen 4, 4/1, 4/2, 31, 32, 41, 42.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Pri toženi stranki je bilo možno opravljati delo tudi na takšen način. Način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce. Tožnica je sicer morala toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti in ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti, vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu ZDR-1, ni pa je pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.