vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
ZPP člen 143, 324. ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 6, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj – omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika – izbira pravice na podlagi dodatnega pokojninskega zavarovanja – odločanje o predlogu dolžnika za izbiro izplačila v enkratnem znesku – položaj in pristojnosti upravitelja
Ker je dolžnica v osebnem stečaju, ne more opravljati nobenih dejanj razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso, saj ta pravica z dnem začetka stečajnega postopka preide na stečajnega upravitelja.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
zdravstveno zavarovanje – nesreča pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – povrnitev škode zavodu za zdravstveno zavarovanje
Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.
plačilo nadur - prenos - solidarna odgovornost - obveznost plačila - regres za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina - odškodnina z v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.
Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.
V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja
. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.
ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/9, 36/10. URS člen 33, 50. ZD člen 128, 128/4. ZUP člen 7. ZIZ člen 3.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba v zemljiški knjigi - zmotna uporaba materialnega prava
Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije.
Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh nepremičninah, odločitve tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor po izteku roka - ugovorni razlogi - opozicijski ugovorni razlogi - prenehanje upnikove terjatve
Tretji odstavek 61. člena ZIZ se tako uporablja v povezavi z določbo 56. člena ZIZ, ki pri ugovoru po izteku roka kot izrednem ugovoru, ki temelji na dejstvu, „ki se nanaša na samo terjatev“, narekuje upoštevanje le pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ti ugovorni razlogi dolžnikovo obveznost ukinjajo, ne pa negirajo.
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.
nagrada zastopniku – nagrada odvetniku – zastopanje po uradni dolžnosti – storitev brezplačne pravne pomoči
Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, če opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT dolgoročno ustrezno omejeni. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bila torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so tudi postavljeni in dodeljeni odvetniki (torej odvetniki, ki so plačani iz proračuna) upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev.
ustavitev postopka - povračilo stroškov postopka - spor o prenehanju delovnega razmerja
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu odgovora na tožbo s strani tožene stranke je tožnica tožbo umaknila zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi občutka, da proti državi ne bo v nobenem postopku uspela. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, pri čemer je priglasila tudi pravdne stroške tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških obeh strank odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, pri tem pa je prezrlo, da se spori za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi uvrščajo med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, mora tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama kriti svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.
Izpodbijani sklep nima razlogov za zavrženje tožbe, ampak se razlogi nanašajo na zavrženje vloge na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, ker vložnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča prve stopnje in vloge ni dopolnil (ni navedel tožene stranke). Zato je odprto vprašanje, ali je vloga tožnika bila res nepopolna, da je sodišče ni moglo obravnavati, še posebej, ker je vlogo posredovalo toženi stranki v odgovor na tožbo. Po 276. členu ZPP sodišče tožbo v odgovor stranki vroči, če ima vse sestavine iz 180. člena. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
V sporih pred prvostopenjskim Delovnim in socialnim sodiščem, ki ima položaj okrožnega sodišča, ali Višjim delovnim in socialnim sodiščem je v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Procesna dejanja lahko na pravno veljaven način opravlja le kvalificirani pooblaščenec. V konkretnem primeru je za tožnika pritožbo vložil pooblaščenec A.A. in vlogo tudi podpisal, ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato se pritožba, vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, kot nedovoljena zavrže.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti - neopravičena odsotnost z dela - zagovor - seznanitev s kršitvami
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni opravičil svojega izostanka z dela in je kršil pogodbene obveznosti, ko je določenega dne zavrnil izobraževanje in ni odpotoval na delo v tujino. Tožnik je z dela izostal le dva delovna dneva, zato ni podan razlog neopravičene odsotnosti 5 dni po določbi 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kurir, za to zaposlitev pa je tožena stranka dobila subvencijo in je bila njena dolžnost, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za čas 15 mesecev. Glede na pogodbo o zaposlitvi pa tožena stranka tožnika ni mogla poslati na delo v tujino, zato tožnik ni kršil svoje delovne obveznosti, če na delo v tujino ni odpotoval. Tožena stranka pa tudi ni izpeljala postopka pred izredno odpovedjo skladno z določbami ZDR-1, saj tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1), poleg tega pa tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni vročila v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.