invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
nagrada zastopniku – nagrada odvetniku – zastopanje po uradni dolžnosti – storitev brezplačne pravne pomoči
Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, če opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT dolgoročno ustrezno omejeni. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bila torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so tudi postavljeni in dodeljeni odvetniki (torej odvetniki, ki so plačani iz proračuna) upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev.
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - neplačani del posojila - rok za vrnitev posojila - dogovorjeni rok - datum zapadlosti - dodatek k posojilni pogodbi - sprememba zapisa - obličnost dodatka - neposredno izvršljiv notarski zapis - obličnost posojilne pogodbe - višina dolga - dogovor o roku vračila posojila
Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015915
ZDR člen 43, 43/1, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - višina odškodnine - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016193
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik se je poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke, ko mu je na spolzkih tleh spodrsnilo in je padel z dvižne ploščadi. Tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi. Tožnik je kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega, da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež. Tega dne je tožnik prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala in mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil poučen o pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za nastanek nezgode in da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode.
ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015502
OZ člen 131. Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil člen 2, 2/2, 44.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nezgoda na vlaku - krivdna odškodninska dgovornost - objektivna odškodninska odgovornost
Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka, ko je ob sunku pri speljevanju vlaka izgubil ravnotežje in se je prijel za podboj prehodnih vrat v službenem vagonu, ob tem pa so se vrata zaprla in mu odtrgala sredinec leve roke do končnega členka. Tožnikovo delo v trenutku nezgode ni bilo nevarno delo. Železniški promet ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi v vlaku, saj ti niso neposredno izpostavljeni premiku velike mase. Tudi sama speljava vlaka za ljudi v vlaku ob primerni pazljivosti ne predstavlja okoliščine povečane nevarnosti za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za opravljanje nevarne dejavnosti in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj Pravilnik o tehnični skladnosti tirnih vozil ne določa namestitve ročajev v službenih vagonih in toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu kršenja določil Pravilnika. Tožniku je bilo kot strokovnjaku stanje vagona dobro znano in je zato ravnal malomarno, ko ni zaprl vrat med hodnikom in službenim prostorom, niti ni pazil na svojo varnost, ko je segel med podboj vrat in vrata, v posledici česar je prišlo do nezgode. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071295
OZ člen 58, 198. SPZ člen 95, 96. ZDen člen 24. ZPSPP člen 12. ZPP člen 70, 70-6, 74.
neupravičena obogatitev – prikrajšanje – neupravičena uporaba prostorov – vrnitev nepremičnine z odločbo o denacionalizaciji – nedobroverni posestnik – najem poslovnega prostora – obličnost – konvalidacija – teorija o realizaciji – trenutek prenehanja uporabe prostorov – višina uporabnine – način ugotavljanja uporabnine – odločitev o pobotnem ugovoru – zahteva za izločitev sodnika – nadaljevanje naroka
Najemna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna (12. člen ZPSPP). Tudi, če bi bila najemna pogodba med pravdnima strankama sklenjena ustno, s konkludentnimi dejanji strank, ne bi bila veljavna, saj ob dejstvu, da toženka ni plačevala nobene najemnine, ni mogoče govoriti niti o izpolnitvi obveznosti v pretežnem delu oziroma o realizaciji pogodbe v pretežnem obsegu (58. člen OZ).
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
Stroški izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagala toženka, so se sicer nanašali na izpodbijanje tožnikovega zahtevka po višini, vendar pa glede na to, da tudi toženka svojih ugovornih navedb, s katerimi je oporekala utemeljenosti zahtevka tožnika (dogovor o denarnem plačilu, višina urne postavke), ni uspela izkazati, po presoji pritožbenega sodišča niso podane takšne okoliščine, ki bi terjale proporcionalno delitev stroškov izvedenca v pravdi.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.