TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v ugodilnem delu 3. alineje I. točke izreka sodbe delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka, kot solidarni dolžnik skupaj s prvotoženo stranko dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki obračunati odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v bruto višini 71,20 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.

Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.

V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja

. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.