ZP-1 člen 8, 21. ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4. KZ-1 člen 26.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - zavestna malomarnost - nezavestna malomarnost - opomin - izločitev iz postopkov javnega naročanja
Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015866
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnik pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti odlomila in je tožnik skupaj z njo padel na tla. Delo na višini približno 10 m je nevarna dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka pa je za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bila postavljena ustrezna ograja niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe. Ograja, na katero se je tožnik naslonil, ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču tudi niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.
Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – poškodba izven dela – bolniški stalež – odškodnina – odločba imenovanega zdravnika – pritožba – protipravno ravnanje – rok za izdajo odločbe – instrukcijski rok
Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.
Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023479
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – abstraktni in konkretni dejanski stan – prepovedana posledica – trajanje posledice – kriteriji za lahko telesno poškodbo
Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor. Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavljata skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno prekinilo predmetni delovni spor do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, saj gre v obeh zadevah za identično dejansko stanje. Tožnica v socialnem sporu izpodbija odločitev glede začasne nezmožnosti za delo - bolniški stalež, v predmetni zadevi pa izpodbija zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela v tem istem obdobju.
pravica do obrambe - izvajanje dokazov v preiskavi - pregled zaseženega predmeta - dejansko stanje
Zaradi navedenih razlogov zasežena obuvala niso mogla biti obtožencu pokazana, je pa tudi sicer iz obtoženčeve pritožbe nerazumljivo, v čem bi naj odsotnost zaseženih obuval pomenila kršitev njegove pravice do obrambe. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre pri zaseženih obuvalih in tistih, ki so bila poslana v forenzične preiskave za identična obuvala, katerih identiteto bi obtoženec na zaslišanju pri preiskovalni sodnici edinole potrdil.