ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – poškodba izven dela – bolniški stalež – odškodnina – odločba imenovanega zdravnika – pritožba – protipravno ravnanje – rok za izdajo odločbe – instrukcijski rok
Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.
Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016, tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno.
Tožena stranka ob dejstvu, da je najemno razmerje prenehalo, in da bi v skladu s tem morala izprazniti nepremičnine ter jih predati tožeči stranki, ne more izkazati, da je opravljala tuje posle (za tožečo stranko), ker naj bi to bilo nujno ali koristno. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo,če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Tožena stranka, na kateri je bila obveznost, da po prenehanju pogodbenega razmerja prepusti nepremičnine tožeči stranki, nuje ali koristnosti pač ne more izkazati.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno prekinilo predmetni delovni spor do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, saj gre v obeh zadevah za identično dejansko stanje. Tožnica v socialnem sporu izpodbija odločitev glede začasne nezmožnosti za delo - bolniški stalež, v predmetni zadevi pa izpodbija zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela v tem istem obdobju.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023479
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – abstraktni in konkretni dejanski stan – prepovedana posledica – trajanje posledice – kriteriji za lahko telesno poškodbo
Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor. Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavljata skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost.
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da tožničino materialno pravno naziranje, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 562,00 EUR mesečno (v višini minimalne plače), ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z ZMINP delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave.
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, ko je podpisala vlogo. Njeno dodatno soglasje zato ni bilo potrebno, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje. Ustavno dopustno je torej, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini minimalne plače.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
pravica do obrambe - izvajanje dokazov v preiskavi - pregled zaseženega predmeta - dejansko stanje
Zaradi navedenih razlogov zasežena obuvala niso mogla biti obtožencu pokazana, je pa tudi sicer iz obtoženčeve pritožbe nerazumljivo, v čem bi naj odsotnost zaseženih obuval pomenila kršitev njegove pravice do obrambe. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre pri zaseženih obuvalih in tistih, ki so bila poslana v forenzične preiskave za identična obuvala, katerih identiteto bi obtoženec na zaslišanju pri preiskovalni sodnici edinole potrdil.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Ker je bila pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, tožnik na podlagi iste dobe pri tožencu ne more pridobiti drugačne pokojnine.
Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
ZP-1 člen 8, 21. ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4. KZ-1 člen 26.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - zavestna malomarnost - nezavestna malomarnost - opomin - izločitev iz postopkov javnega naročanja
Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sprememba v organizaciji
Pri toženi stranki je zaradi pripojitve družbe A. d.o.o. prišlo do analize in primerjave delovnih procesov na pripojenem terminalu (kjer je delal tožnik) ter drugih celinskih skladiščih in do optimizacije procesov. Na podlagi opravljene analize je bila spremenjena sistemizacija, posledično pa je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja gasilske enote II (ki je glede osnovne plače nižje ovrednoteno kot delovno mesto vodja gasilcev, ki ga je prej zasedal tožnik). Tožnik kot vodja gasilske enote ima sedaj kot ostale vodje posameznih gasilskih enot strokovno podporo v sektorju F., in posledično manj odgovornosti. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa, sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko podan in ni le navidezen. Tožena stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga. Nadaljevanje dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bilo možno, zaradi česar je bila tožniku odpoved podana zakonito in mu je bila hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi, usklajena z novo organizacijo dela in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.