TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.

Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.