Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mora sodišče presojati po tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, torej delavca in delodajalca. Sodišči okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nista tehtali celovito (sodbi nimata niti jasnega zaključka o vseh okoliščinah kršitve dne 21. 8. in 3. 11. 2019), saj nista upoštevali okoliščin na strani obeh strank. Zato je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje soprispevek tožnika znižalo za 10 %, je mogoče razumeti kot načelno stališče, da zaradi primarne obveznosti delodajalca, da zagotavlja varnost in zdravje delavca v zvezi z delom, soprispevek tožnika ne more biti ocenjen višje od odgovornosti prve toženke kot delodajalca. Takšno izhodišče je zmotno in ga zanikajo že citirane sodbe vrhovnega sodišča. Glede teh zadev sodišče sicer ugotavlja, da so podobne kot je tožnikova, nato pa kljub temu, da je bil v dveh od treh predstavljenih zadev soprispevek delavca ocenjen v višini 60 %, zaključi, da je nepravilna ocena soprispevka tožnika v višjem deležu od odgovornosti delodajalca.
Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno, potem ko ji je toženka jasno in točno predstavila pomen in posledice podpisa sporazuma in se je tožnica s sindikalno zaupnico umaknila na pol urni posvet glede končne odločitve. Sporazum je bil zaradi njunih zahtev tudi prilagojen oziroma spremenjen (glede odpovednega roka, nadomestila plače), pred podpisom pa ga je tožnica tudi prebrala - kar vse dokazuje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti o tem, kaj podpisuje; prav tako niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na prevaro toženke.
Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.
Tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.
Odgovor na prvo revizijsko vprašanje - ali je zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav obseg dela delavca na delovnem mestu ostaja pretežno enak in spremembo pri delu predstavlja črtanje le ene delovne naloge – se torej na načelni ravni glasi, da le minimalne spremembe vsebine in obsega nalog delavca ne predstavljajo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; od te presoje je odvisen tudi odgovor na drugo vprašanje - ali je delodajalec upravičen v takem primeru ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za isto delo in za 25 % znižano plačo.
Reorganizacija delovnega procesa sama po sebi ne pomeni, da že s tem nastopi utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni nepomembno, ali so se pred tem naloge, ki jih tožnica po spremembi ni več opravljala, ker so bile prenesene (in kot kaže obsežno nadgrajene z drugimi nalogami), dejansko izvajale oziroma v kakšnem obsegu so se izvajale, upoštevajoč dotedanjo organiziranost in prakso (obseg in usmeritev delovanja) delodajalca. Če so namreč te naloge ob ostalih nalogah, ki jih je tožnica opravljala, v obsegu kot jih je opravljala, predstavljale zanemarljiv obseg dela tožnice in je prišlo le do prenosa teh nalog z namenom drugačnega organiziranja, vendar vsebinske spremembe opravljanja teh nalog ter njihovega večjega obsega, obenem pa zato tudi drugačnih zahtev izobrazbe, ni mogoče enostavno zaključiti, da so prenehale potrebe tožnice po njenem delu pod pogoji iz dosedanje pogodbe o zaposlitvi.
Izpovedbe tožnika in z njegove strani predlaganih prič so v nasprotju z izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero prvim in navedlo, da je verjelo njihovim izpovedbam, ker so skladne, čeprav sta tudi tožnikova nadrejena (ki sta bila s tožnikom tudi v dnevnem stiku), o istih dejstvih izpovedovala skladno. Sodišče prve stopnje dokazne presoje izpovedb prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ni izvedlo, niti ni teh dokazov presojalo skupaj s preostalimi dokazi. Tudi verodostojnost evidenc bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno ocenilo vsakega od teh dokazov in vse dokaze skupaj ter (glede na uspeh celotnega postopka) sprejelo dokazno oceno o tem, ali je bilo tožniku omogočeno koriščenje tedenskega dopusta, ni zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje izrecne pritožbene ugovore o metodološki pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, je tudi samo storilo to kršitev.
Določba o mirovanju pravic obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po četrtem odstavku 49. člena ZDR-1 ima naravo kogentne določbe, ki je delavec in delodajalec ne moreta obiti z drugačnim dogovorom v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Takšen dogovor bi namreč pomenil za delavca manj ugodno določitev pravic od tistih, ki jih določa zakon, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1.
Ob tem ni pravno relevantno, da je bil dogovor o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas sklenjen v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave, ki je bila sklenjena za določen čas in ki je temeljila na 73. členu ZDR-1. Šesta alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1 se nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena na podlagi 73. člena ZDR-1. Zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave niti na podlagi šeste alineje prvega odstavka 73. člena ZDR-1 ni mogel dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glede katere je nastopilo mirovanje pravic obveznosti in odgovornosti).