Iz sklepa Vrhovnega sodišča I R 44/2022 z dne 18. 5. 2022 jasno izhaja stališče, da drugi odstavek 19. člena ZPP velja za vsako sodišče prve stopnje, torej ne le za sodišča splošne pristojnosti, ampak tudi za sodišče specialne pristojnosti, kot je delovno sodišče.
Ker se torej Okrožno sodišče v Kranju ob predhodnem preizkusu tožbe (ta faza postopka se je zaključila z vročitvijo tožbe toženki 6. 10. 2020) ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v nadaljnji vlogi pristojnosti tega sodišča ni ugovarjala, ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.
revizijski postopek - predlog za obnovo postopka - nov dokaz - reintegracija - datum sodne razveze
Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 108, 108/4, 109, 109/2, 111, 111/3, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 61.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačilo bistveno zmanjšanega plačila za delo - vodilni delavec - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov - kršitev delovnih obveznosti - znižanje plače - pravica do odpravnine - višina odpravnine - določitev višine odpravnine v pogodbi
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače.
ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon prav tako ne določa razmerja med osnovno plačo in plačo na podlagi uspešnosti, ob tem da tudi pojmi zahtevnosti dela in pričakovanih rezultatov ter meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti (gospodarnost, kvaliteta in obseg dela) niso enoznačni.
Stranke kolektivnih pogodb (združenja delodajalcev in delavcev oziroma sindikati) dopuščajo možnost znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti dela delavca.
Tudi če bi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti veljala za toženko, bi dovoljevala poseg v osnovno plačo le preko ocene neuspešnosti, ki je omejen po višini in ob upoštevanju vnaprejšnje določitve objektivnih, primerljivih in ugotovljivih kriterijev ter meril za ugotavljanje dosežene, presežene in nedosežene delovne uspešnosti, ki se lahko določijo v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca. Čeprav za delovna mesta od VI. tarifnega razreda dalje model nedoseganja delovne uspešnosti prosto določi delodajalec, ta določba ne pomeni, da lahko delodajalec to uredi mimo kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Vsekakor te določbe tudi ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil predviden poseg lahko arbitraren, saj predvideva model nedoseganja delovne uspešnosti. Ta model zaradi zagotovitve načela enakega obravnavanja ne more odstopati od dovoljenega obsega za druge delavce, obenem pa mora vsebovati vnaprej določene jasne, objektivne kriterije in merila. Prosto določanje torej tudi v tem primeru ne dopušča kakršnegakoli posega v uspešnost in s tem znižanja osnovne plače.
Tožničina pogodba o zaposlitvi vsebuje nejasno in nedodelano ureditev znižanja osnovne plače, saj ne temelji na vnaprej izdelanih objektivnih kriterijih, poseg pa je nesorazmeren (pa čeprav bi kar 40% znižanje še vedno ne doseglo minimalne plače). Vnaprej določeni oz. pričakovani rezultati v pogodbi o zaposlitvi niso opredeljeni in ne temeljijo na kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Tudi sicer se pogodbeno določena višina osnovne plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila. Zato predviden enostranski poseg v plačo ni utemeljen oziroma dopusten.
Iz ZDR-1 ne izhaja, da je višje določena odpravnina izrecno vezana le na primer, če pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tožnici odpove delodajalec. Tudi v primeru izredne odpovedi delavca pripada delavcu odpravnina glede na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ki je in kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo poda delodajalec). Ne gre za dve različni odpravnini oziroma za odpravnino, katere višina bi bila v primeru odpovedi delodajalca določena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru odpovedi delavca pa bi bila omejena na zakonsko višino.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 359.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prepoved spremembe na slabše - prepoved odločanja v škodo pritožnika - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Iz povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo, tožnik pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa v ta del odločitve tudi ni posegalo.
Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne. Utemeljeno uveljavlja kršitev 359. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - poveljnik
Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da izvajanje poveljniške dolžnosti ni presegalo standardnih opravil, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji in da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne.
Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.
Druga toženka je v postopku podala tudi predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta predlog ne more vplivati na dolžnost druge toženke, da tožnika pozove na delo. Za odločanje o sodni razvezi v konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji. Tožnik ima (še vedno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko. Delovno razmerje pri drugi toženki s sodbo sodišča še ni bilo vzpostavljeno, saj je sodišče naložilo drugi toženki, da ga šele pozove na delo. To pomeni, da predlagana sodna razveza v konkretnem primeru sploh ni mogoča.
tedenski počitek - premoženjska škoda - odškodnina
V tej zadevi je tožnik navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je dovolj določno povezal le s tem, da je tudi na dneve tedenskega počitka moral opravljati delo. Druge podlage zahtevka, ki bi bila lahko pomembna, ni navedel. Nobenih navedb ni podal o tem, v čem naj bi bila njegova škoda (premoženjska ali nepremoženjska in višina le te) v neposredni povezavi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka.
Ker je bila torej tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan.
Zato je napačno stališče sodišč o tem, kolikšna odškodnine tožniku pripada in zlasti stališče, da za določitev odškodnine ni pomembno, koliko časa je tožnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. S tem sta sodišči spregledali naravo odškodnine, ki jo je uveljavljal in ki sta mu jo nenazadnje po temelju tudi priznali.
Za presojo višine odškodnine ni pomembna navedba tožnika v odgovoru na revizijo, da se je v tovrstnih sporih uveljavilo priznavanje odškodnine za 8 ur dnevno, saj je odločitev o višini odškodnine ob zatrjevani podlagi odvisna od okoliščin vsakega primera.
Predlog lahko vloži tudi skupina delavcev, ki ni stranka kolektivne pogodbe, ob dodatnem pogoju, da zanjo velja kolektivna pogodba in če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Zakon ne določa posebnih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati skupina delavcev. Zato je v tem pogledu pomembno, da gre za skupino delavcev, torej ne za enega samega delavca. Zakon ne zahteva, da bi bila skupina reprezentativna ali da bi morala morala imeti najmanjše število članov.
Tudi upravičenega skupinskega interesa zakon posebej ne opredeli, je pa jasno, da je ta interes pravni interes, torej v zvezi s tem, da kolektivna pogodba neposredno posega v pravice ali pravni položaj skupine kot predlagatelja, zaradi česar ta skupina upravičeno zahteva ugotovitev neskladnosti KPPO z zakoni in panožno kolektivno pogodbo. Ta opredelitev izključuje uveljavljanje nekih drugih interesov, ki niso pravni (npr. le ekonomski, poslovni, dejanski, moralni itd.). Zakon govori o „upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa“, ki se presoja glede na vse okoliščine primera, tudi ob upoštevanju ravni sklenjene in v sodnem sporu izpodbijane (domnevno neskladne) kolektivne pogodbe. Obstajati mora torej skupina delavcev, z interesom, ki je lasten prav tej skupini kot celoti.
Skupinski interes oblikujejo člani skupine. Zato skupina ne more oblikovati in zastopati različnih interesov. Opredelitev skupinskega in tudi pravnega interesa pa se presoja v povezavi z vsebino zahtevka, ki ga skupina uveljavlja v kolektivnem delovnem sporu. V konkretnem primeru je to spor po 6.c členu ZDSS-1. Pomembno je tudi, da gre za skupinski interes skupine, ki uveljavlja sodno varstvo, in ne za morebiten interes ali koristi drugih oseb. Skupinski interes mora biti tudi upravičen. Zakon določa, da se pri tem zlasti upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.
predlog za dopustitev revizije - dejansko stanje - relevantne okoliščine - zavrnitev predloga
Predlagatelj s prvima dvema vprašanjema uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v zvezi z njimi ne izpostavlja relevantnih okoliščin. Iz predloga izhaja, da skuša izpodbiti dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Ne glede na to, da je ugotovljeno dejansko stanje zelo vprašljivo, posledično pa tudi odločitev sodišč nižjih stopenj, toženka s predlogom za dopustitev revizije ne more nadomestiti očitno nezadostne aktivnosti v dosedanjem postopku.
razlika v plači - plačilo za dejansko opravljeno delo - policist - premestitev - odreditev dela - pogoj za zasedbo delovnega mesta
Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.
pravočasnost vložitve tožbe - sprememba delodajalca - stečaj delodajalca - zahteva za odpravo kršitve - evidentiranje prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku - prevzemnik
Delavec ima tudi v zvezi z uveljavljanjem pravic v primeru spremembe delodajalca možnost uveljavljati svoje pravice pri delodajalcu prevzemniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 v času, ko je še v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku.
ZPP člen 367, 367/1. ZDR-1 člen 46. ZNPPol člen 33.
poligraf - pravno priznana škoda - denarna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu, kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca, pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca;
- ali delavcu že zaradi psihičnega nelagodja ob izvedbi poligrafskega testiranja pripada
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS00064816
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDR-1 člen 91. ZIZ člen 55, 55/1-8.
predlog za dopustitev revizije - dovoljena izvršba - ugovor zoper sklep o izvršbi - izterjava nedenarne terjatve - vrnitev delavca na delo - poziv delavcu za vrnitev na delo - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - prenehanje terjatve upnika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj,
(1) ali v okoliščinah konkretnega primera odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pomeni poziv delavca (upnika) nazaj na delo (kot izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova);
in (2) ali je v konkretnem primeru terjatev delavca (upnika) že prenehala na podlagi dejstva (morebitnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1), ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VS00064053
ZDR člen 154, 154/5. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.
letni dopust - dodatek na delovno dobo - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko delodajalec, ki se je z delavcem v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za takšno višino letnega dopusta in dodatka za delovno dobo, kot ju določa podjetniška kolektivna pogodba, ti dve pravici zniža, ko podjetniška kolektivna pogodba preneha veljati.
invalidnost - skrajšan delovni čas - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - nadomestilo za letni dopust
V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
Okoliščina, da je sin bivše predsednice sodišča prve stopnje, ki je do leta 2013 opravljala navedeno funkcijo, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Bivša predsednica sodišča prve stopnje je bila kot višja sodnica svetnica z dnem 1. 1. 2014 iz sodišča prve stopnje premeščena na sodišče druge stopnje, kar pomeni, da že devet let ne opravlja zgoraj omenjene funkcije. Poleg tega se je na sodišču prve stopnje v času od 1. 1. 2014 zamenjala velika večina sodnic in sodnikov, ki sodijo v delovnih sporih.