Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Vendar pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Ločevati je treba med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vloge dne 13. 3. 2026 navedel, pooblaščenka pa dodatno obrazložila na glavni obravnavi, da se tožnikov objekt zaradi tehnične nezmožnosti in različnih višinskih padcev ne more priključiti na kanalizacijsko omrežje tožene stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik te obveznosti glede navedbe o nezmožnosti priklopa zaradi različnih višinskih padcev med njegovim objektom in kanalizacijskim vodom ni izpolnil.
Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja.
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Dejstva, ki bi bila pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Zvezni republiki Nemčiji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.
Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.
Če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Iz pravnih dejstev, da je zakonodajalec v ZTuj-2 uredil opredelitev žrtve trgovine z ljudmi, da je določil, da policija bodisi na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni žrtvi trgovine z ljudmi, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, da žrtvi trgovine z ljudmi policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Sloveniji in da žrtev trgovine z ljudmi lahko poda prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom dovoljenega bivanja, če žrtev trgovine z ljudmi prebiva v Sloveniji na drugi podlagi, kot je dovolitev zadrževanja iz prvega odstavka 50. člena ZTuj-2, je treba izpeljati, da je v okoliščinah, kot so izkazane v konkretnem primeru, ko je policija zbrala določena dejstva o domnevnem kaznivem dejanju in je potencialno žrtev tudi zaslišala v predkazenskem postopku, ta bila dolžna, na zahtevo oziroma prošnjo tujca in ob uporabi določb ZUP ter ob izvajanju sporazuma o strokovnem sodelovanju z nevladno organizacijo s predmetnega področja, odločiti o prošnji za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi v (u)pravnem postopku in z (u)pravnim aktom. To interpretacijo ZTuj-2 namreč potrjujejo obveznosti Republike Slovenije na podlagi mednarodnega prava v zvezi s pravno naravo pomoči in podpore (domnevni) žrtvi trgovine z ljudmi.
Prag, ko osebi pripada pomoč in podpora v skladu z Direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi 2011/36 je obstoj "utemeljenega suma", da je bilo zoper osebo storjeno katero koli izmed dejanj iz členov 2 in 3 te direktive. Sodišče EU pravi, da mora organ odločati, "utemeljen sum" iz direktive pa je treba razlagati in uporabiti v smislu "utemeljenega razloga za domnevo".
Ustrezni mehanizem za zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam je brez dvoma identifikacijski postopek na predlog tujca ali po uradni dolžnosti.
Varstvo pred trgovino z ljudmi spada v okvir iztožljive pravice iz člena 4 EKČP. Glede statusa pravice iz 4. člena EKČP je ESČP odločilo, da so pravice iz 4. člena EKČP absolutno zavarovane.
Pravico do zaščite pred trgovino z ljudmi iz 4. člena EKČP po interpretaciji ESČP sestavljajo tri pravne komponente. Za obravnavani upravni spor je bistvena druga komponenta, to so t.i. "operativni ukrepi za zaščito žrtev in potencialnih žrtev trgovine z ljudmi." Ključen standard z vidika varstva človekove pravice iz 4. člena EKČP v zvezi s trgovino z ljudmi je, ali je v okoliščinah določenega primera mogoče ugotoviti, da je nastala pozitivna obveznost sprejetja operativnih ukrepov, ker so se državni organi zavedali ali bi se morali zavedati okoliščin, ki so vzbujale verodostojen sum, da je posameznik že bil ali pa da (je) obstaja(lo) resnično in neposredno tveganje, da bo žrtev trgovine z ljudmi ali izkoriščanja v smislu 3.a člena Palermskega protokola in 4.a člena Konvencije Sveta Evrope o boju proti trgovini z ljudmi. Če so takšne okoliščine bile znane oziroma bi organom morale biti poznane, pride do kršitve 4. člena EKČP, če organi oblasti ne sprejmejo ustreznih ukrepov v okviru svojih pooblastil, da bi posameznika odstranili iz takega položaja ali tveganja.
ESČP izpeljuje, da "upravnega priznanja statusa potencialne žrtve trgovine z ljudmi" ni mogoče razumeti tudi kot, da so (bili) elementi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi dokazani. Dejansko (potencialne) žrtve potrebujejo podporo še preden je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi formalno ugotovljeno; sicer bi bilo to v nasprotju s celotnim namenom zaščite žrtev v primerih trgovine z ljudmi.
V postopku identifikacije pristojni organ strokovno ni vezan na usmeritve tožilca, ampak mora biti avtonomen v strokovni oceni o obstoju oziroma nevarnosti trgovine z ljudmi.
Ker nobena izmed direktiv EU ne ureja na specifičen način pravne narave in garancij v postopku identifikacije domnevne žrtve trgovine z ljudmi in pravnih sredstev, je to vprašanje v sferi procesne avtonomije držav članic EU.
Z vidika načela enakovrednosti je relevanten pravni institut odredbe policije o prepovedi približevanja iz 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. V tem primeru gre za formalno-pravno odločitev, ki se izda v obliki pravnega akta, ki zavezuje kršitelja in varuje žrtev. Načelo enakovrednosti govori v prid temu, da je treba tudi tretji stavek prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija tudi na predlog domnevne žrtve trgovine z ljudmi ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt o tem, ali je izkazan verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je posameznik žrtev trgovine z ljudmi, ali pa to ni izkazano.
Kar zadeva preizkus z vidika načela učinkovitosti obravnavani primer kaže na to, da domnevna žrtev trgovine z ljudmi ne more učinkovito zavarovati sicer iztožljivih pravic do pomoči in podpore, ki posamezniku sicer lahko pripadajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena Listine v zvezi z omenjenimi direktivami, če policija zgolj meni in v dopisu ugotovi, da ne obstaja verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi. Zato je treba določbo tretjega stavka iz prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija, v sodelovanju oziroma v koordinaciji s strokovnjaki s področja trgovine z ljudmi na prošnjo posameznika ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt v identifikacijskem postopku.
Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Po mnenju izvedenke je predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer.
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti. Tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.
Z izvajanjem obravnavanega GPS sledenja pri zavezancu nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, podatkov, kje točno (mikrolokacija), se je v določenem trenutku določen zaposleni s službenim vozilom nahajal. Tožnik se ne more z uspehom sklicevati na to, da lahko kdorkoli od delavcev vozi vozilo in da se ti menjavajo. Bistveno v zadevi je, da je tožnik mogel pridobiti podatke o vozniku vozila, ne pa kolikokrat je do teh podatkov dejansko dostopal.
Sklicevanje na zakonit interes za obdelavo, in sicer varovanje premoženja in preprečevanja premoženjske in nepremoženjske škode, boljše organiziranosti in ekonomičnosti podjetja in obračunavanje stroškov poti ne izkazuje, da je za dosego tega zakonitega interesa potrebno tudi sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti vseh navedenih službenih vozil, tj. da tega cilja ne bi mogel doseči z nobenim drugim ukrepom, ki bi v manjši meri posegal v informacijsko zasebnost zaposlenih. Tudi v teh primerih namreč prevladajo interesi oz. pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja.
Prosilec je tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco.
Tožnik je imel možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu določbami ZMZ-1 kot ponovno prošnjo.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Tožnik takih dejstev ni navedel.
Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožniku je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze.
Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost. Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal.
Težko popravljiva škoda mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti.
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj ima v pristojni državi prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Prav tako je utemeljeno navedla, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, zaradi česar sodišče meni, da s tem, ko je bilo tožniku v Švici naloženo, da mora zapustiti državo, tega ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.