TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je tožba zaradi molka organa utemeljena in se pristojni policijski upravi pri Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora brez odlašanja oziroma najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati posamični (u)pravni akt o zahtevku tožeče stranke za identifikacijo žrtve trgovine z ljudmi.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

3. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Iz pravnih dejstev, da je zakonodajalec v ZTuj-2 uredil opredelitev žrtve trgovine z ljudmi, da je določil, da policija bodisi na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni žrtvi trgovine z ljudmi, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, da žrtvi trgovine z ljudmi policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Sloveniji in da žrtev trgovine z ljudmi lahko poda prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom dovoljenega bivanja, če žrtev trgovine z ljudmi prebiva v Sloveniji na drugi podlagi, kot je dovolitev zadrževanja iz prvega odstavka 50. člena ZTuj-2, je treba izpeljati, da je v okoliščinah, kot so izkazane v konkretnem primeru, ko je policija zbrala določena dejstva o domnevnem kaznivem dejanju in je potencialno žrtev tudi zaslišala v predkazenskem postopku, ta bila dolžna, na zahtevo oziroma prošnjo tujca in ob uporabi določb ZUP ter ob izvajanju sporazuma o strokovnem sodelovanju z nevladno organizacijo s predmetnega področja, odločiti o prošnji za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi v (u)pravnem postopku in z (u)pravnim aktom. To interpretacijo ZTuj-2 namreč potrjujejo obveznosti Republike Slovenije na podlagi mednarodnega prava v zvezi s pravno naravo pomoči in podpore (domnevni) žrtvi trgovine z ljudmi.

Prag, ko osebi pripada pomoč in podpora v skladu z Direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi 2011/36 je obstoj "utemeljenega suma", da je bilo zoper osebo storjeno katero koli izmed dejanj iz členov 2 in 3 te direktive. Sodišče EU pravi, da mora organ odločati, "utemeljen sum" iz direktive pa je treba razlagati in uporabiti v smislu "utemeljenega razloga za domnevo".

Ustrezni mehanizem za zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam je brez dvoma identifikacijski postopek na predlog tujca ali po uradni dolžnosti.

Varstvo pred trgovino z ljudmi spada v okvir iztožljive pravice iz člena 4 EKČP. Glede statusa pravice iz 4. člena EKČP je ESČP odločilo, da so pravice iz 4. člena EKČP absolutno zavarovane.

Pravico do zaščite pred trgovino z ljudmi iz 4. člena EKČP po interpretaciji ESČP sestavljajo tri pravne komponente. Za obravnavani upravni spor je bistvena druga komponenta, to so t.i. "operativni ukrepi za zaščito žrtev in potencialnih žrtev trgovine z ljudmi." Ključen standard z vidika varstva človekove pravice iz 4. člena EKČP v zvezi s trgovino z ljudmi je, ali je v okoliščinah določenega primera mogoče ugotoviti, da je nastala pozitivna obveznost sprejetja operativnih ukrepov, ker so se državni organi zavedali ali bi se morali zavedati okoliščin, ki so vzbujale verodostojen sum, da je posameznik že bil ali pa da (je) obstaja(lo) resnično in neposredno tveganje, da bo žrtev trgovine z ljudmi ali izkoriščanja v smislu 3.a člena Palermskega protokola in 4.a člena Konvencije Sveta Evrope o boju proti trgovini z ljudmi. Če so takšne okoliščine bile znane oziroma bi organom morale biti poznane, pride do kršitve 4. člena EKČP, če organi oblasti ne sprejmejo ustreznih ukrepov v okviru svojih pooblastil, da bi posameznika odstranili iz takega položaja ali tveganja.

ESČP izpeljuje, da "upravnega priznanja statusa potencialne žrtve trgovine z ljudmi" ni mogoče razumeti tudi kot, da so (bili) elementi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi dokazani. Dejansko (potencialne) žrtve potrebujejo podporo še preden je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi formalno ugotovljeno; sicer bi bilo to v nasprotju s celotnim namenom zaščite žrtev v primerih trgovine z ljudmi.

V postopku identifikacije pristojni organ strokovno ni vezan na usmeritve tožilca, ampak mora biti avtonomen v strokovni oceni o obstoju oziroma nevarnosti trgovine z ljudmi.

Ker nobena izmed direktiv EU ne ureja na specifičen način pravne narave in garancij v postopku identifikacije domnevne žrtve trgovine z ljudmi in pravnih sredstev, je to vprašanje v sferi procesne avtonomije držav članic EU.

Z vidika načela enakovrednosti je relevanten pravni institut odredbe policije o prepovedi približevanja iz 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. V tem primeru gre za formalno-pravno odločitev, ki se izda v obliki pravnega akta, ki zavezuje kršitelja in varuje žrtev. Načelo enakovrednosti govori v prid temu, da je treba tudi tretji stavek prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija tudi na predlog domnevne žrtve trgovine z ljudmi ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt o tem, ali je izkazan verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je posameznik žrtev trgovine z ljudmi, ali pa to ni izkazano.

Kar zadeva preizkus z vidika načela učinkovitosti obravnavani primer kaže na to, da domnevna žrtev trgovine z ljudmi ne more učinkovito zavarovati sicer iztožljivih pravic do pomoči in podpore, ki posamezniku sicer lahko pripadajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena Listine v zvezi z omenjenimi direktivami, če policija zgolj meni in v dopisu ugotovi, da ne obstaja verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi. Zato je treba določbo tretjega stavka iz prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija, v sodelovanju oziroma v koordinaciji s strokovnjaki s področja trgovine z ljudmi na prošnjo posameznika ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt v identifikacijskem postopku.