Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.

Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.

Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage.

Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.

Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.