ZSPJS člen 24, 24/1, 24/3.. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/2.
položajni dodatek - neizpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju, ali je javni uslužbenec upravičen do položajnega dodatka, gre za presojo, ali so podani pogoji, ki jih določa 24. člen ZSPJS oziroma Uredba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, kot v tožnikovem primeru, ko operativna skupina, katere vodja je bil, ni niti notranja organizacijska enota niti izmena, javnemu uslužbencu dodatek ne pripada, in sicer ne glede na to, ali bi bilo mogoče njegovo delo oziroma operativno skupino, ki jo vodi, primerjati z izmeno. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo, ali bi bila operativna skupina primerljiva z izmeno oziroma ali bi se lahko štela za izmeno. Bistveno je, da ta ni izmena. Tožnikov zahtevek tako ni utemeljen.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
izplačilo nagrade - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Posebne denarne nagrade po novi uredbi tožniku ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba še ni veljala.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po stari in po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi v septembru 2011, se 10. leto opravljanja službe tožnika izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba sploh še ni veljala.
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - tedenski počitek - misija - vojska
Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile, če v tem obdobju ni aktiviran, sama po sebi ne pomeni posega v njegovo pravico do tedenskega počitka. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšen način je formalna razporeditev v B. pripravljenost posegala oziroma omejevala tožnikove prostočasne dejavnost, in ker tožnik ni obrazloženo zatrjeval, na katere dneve, ki jih je tožena stranka beležila kot proste, je bila njegova pripravljenost aktivirana, pritožba utemeljeno uveljavlja, da kršitev pravice do tedenskega počitka iz tega naslova ni dokazana.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je vsakodnevno udeleževal sestankov na ravni oddelka, na katerih so bile pripadnikom predstavljene delovne naloge in organizacija za naslednji dan. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnikova udeležba na teh sestankih ob odsotnosti ugotovitev, da je tožnik na njih prejemal kakšne posebne zadolžitve, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožba - zadržanje izvršitve
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožniku priznalo delovno razmerje pri toženki in reparacijo za čas od 5. 4. 2019 do vključno 9. 5. 2019 in od 1. 6. 2019 do vključno 23. 6. 2019 ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (ki je zajemal reintegracijo in reparacijo od 24. 6. 2019 dalje). Tožnik je zoper drugo izredno odpoved z dne 20. 3. 2019, ki je začela učinkovati z vročitvijo 24. 6. 2019, uveljavljal sodno varstvo.
Kadar gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ima slednji glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU možnost vložiti pritožbo, ki zadrži izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja, tako da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje šele po odločitvi drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je tožnik vložil pritožbo zoper drugo izredno odpoved, je bila izvršitev zadržana že na podlagi zakona. Drugostopenjski organ toženke je tožnikovo pritožbo zoper sklep o drugi izredni odpovedi zavrnil 12. 6. 2019, pravni učinki za tožnika pa so lahko nastali šele z dnem 24. 6. 2019, ko mu je bil pisni odpravek tega sklepa tudi vročen.
Toženkina pritožba se nanaša le na čas do 23. 6. 2019. Zaradi navedenega zadržanega učinkovanja druge izredne odpovedi v času do 23. 6. 2019 niso mogli biti izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1). Zato za ta čas niti ni bilo pomembno vsebinsko presojanje okoliščin za sodno razvezo, pri katerih toženka neutemeljeno vztraja v pritožbi ter se s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja še kršitev kontradiktornosti zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov. Vprašanje sodne razveze bo relevantno kvečjemu v sporu v zvezi z drugo izredno odpovedjo, ni pa podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že v tem sporu.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Tožnik je bil ob uveljavitvi nove uredbe vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od septembra 2011 do septembra 2021. Po stari uredbi je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (1. 6. 2020) je bil pri toženki zaposlen že polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
izplačilo nagrade - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil ob uveljavitvi Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski vojaška oseba, ki ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od julija 2012 do julija 2022. Po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (28. 5. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sodišče je zmotno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS z izplačilom pri plači za avgust 2021. Po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, ki bi jim pripadla po novi uredbi, in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na navedeno posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba sploh še ni veljala. Nova uredba je namreč stopila v veljavo 1. 1. 2020.
ZJU člen 94, 94/4, 123, 123/1, 123/1-1.. ZNPPol člen 4, 20.. Pravilnik o policijski uniformi in nadomestilih (2014) člen 12, 12/1.. Pravilnik o posesti in nošenju orožja in streliva v policiji (2013) člen 4, 4/3.
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2018, saj je storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU, ker je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora, ki se je na območju B. izvajal od 3. 9. 2018 do 5. 9. 2018.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s tem, ko je kot komandir Policijske postaje F. dne 14. 2. 2015 v službenem času preko službenega gesla vstopil v evidenco operativnih informacij, ki jo policija vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZNPPol, vpogledal v operativno informacijo in jo posredoval E.E. z namenom, da ga seznani z njeno vsebino, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zakonske znake tega kaznivega dejanja je izpolnil tudi s tem, ko je 2. 4. 2015 ob 19.48.46 uri ter 13. 4. 2015 ob 08.11.12 uri vpogledoval v operativno informacijo policije in s posredovanjem fotografije te informacije E.E. omogočil seznanitev z informacijami, do katerih ni bil upravičen.
ZSPJS člen 14, 14/1.. OZ člen 50, 50/1,86, 86/1.. ZDR-1 člen 170, 170/2, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 8, 181, 181/2.
opravljanje drugega dela - plačilo za dejansko delo
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal predvsem dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta Montažer specialist, za katerega sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe, ne pa del in nalog delovnega mesta Montažer slike in zvoka VI po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in mu na tej podlagi utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo zahtevnejšega delovnega mesta.
ZObr člen 93, 93/2.. ZIZ člen 62.. OZ člen 3, 7, 94.. ZDR-1 člen 6, 9, 9/1.. URS člen 14.
vračilo stroškov usposabljanja - vojak
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec na podlagi zaveze sprejete v sporazumu, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike.
delovni čas - delovna obveznost - opravičena odsotnost
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred 1. 5. 2017 presežnih 15:48 ur, po koncu tega dne pa 11:48 ur, kar pomeni, da je toženka tožniku za ta dan, ko bi običajno delal osem ur, odštela štiri ure od presežnih ur znotraj tekočega referenčnega obdobja. Ker je bil tožnik na sporni dan štiri ure upravičeno odsoten z dela, takšna odsotnost pa se po prvem odstavku 142. člena ZDR-1 všteje v delovni čas, odštevanje na račun presežnih ur ni zakonito. Zaradi tega je dolžna toženka tožniku plačati štiri opravljene ure dela iz tekočega referenčnega obdobja. Pritožbeno navajanje, da gre za dvojno plačilo, je glede na navedeno neutemeljeno.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Tožnik je bil ob uveljavitvi nove uredbe (1. 1. 2020) vojaška oseba, ki ima veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od novembra 2011 do novembra 2021, zaradi sklenitve katere je po stari uredbi prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (1. 6. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač, kar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. Pri tem je napačno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS, z izplačilom pri plači za december 2021. Več kot to tožniku ni možno priznati po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe, po kateri se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski (SV) za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Po 2. členu nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Kot torej pravilno poudarja pritožba, posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba niti še ni veljala.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Tožnica se je pri toženi stranki zaposlila s pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let od septembra 2012 do septembra 2022 in je prejela posebno nagrado po stari uredbi. Vendar pa se leto opravljanja službe tožnice (na podlagi določb nove uredbe) tako izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar je bilo tožnici z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020 pravilno priznano. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa tožnici ni mogoče priznati za leta, kot jih ji je priznalo sodišče prve stopnje, saj takrat nova uredba sploh še ni veljala.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 7, 7/2.
plačilo nagrade - vojska
Tožnik je bil ob uveljavitvi nove uredbe (1. 1. 2020) vojaška oseba, ki ima veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 10 let, od novembra 2011 do novembra 2021, zaradi sklenitve katere je po stari uredbi prejel denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS. V času odločanja o sporni nagradi (1. 6. 2020) je bil pri toženki zaposlen polnih osem let, kar pa mu ne daje pravice do vtoževane razlike med prejetim zneskom petih plač in zneskom osmih plač, kar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. Pri tem je napačno odpravilo odločbo toženke, s katero je tožniku priznala posebno nagrado v višini ene povprečne plače na zaposlenega v RS, z izplačilom pri plači za december 2021. Več kot to tožniku ni možno priznati po vtoževani pravni podlagi iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe, po kateri se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski (SV) za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi, posebna nagrada pa se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Po 2. členu nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Kot torej pravilno poudarja pritožba, posebne denarne nagrade po novi uredbi ni mogoče priznati za leta, ko nova uredba niti še ni veljala.
ZNPPol člen 4, 20.. Pravilnik o policijski uniformi in nadomestilih (2014) člen 12, 12/1.. ZJU člen 94, 94/4.. Pravilnik o posesti in nošenju orožja in streliva v policiji (2013) člen 4, 4/3.
Tožnik je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom dela in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora. Zato mu je bil s sklepom z dne 13. 11. 2018 utemeljeno izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višin 5 % plače za polni delovni čas iz plače za mesec september 2018.
misija - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska
Bistveno je, da je bil tožnik na misiji poveljnik oddelka in kot tak odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. V tem obsegu so ti jutranji sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.
Tožnik je že s samim ugotovljenim nadzorom nad vsakodnevnim pokrivanjem in odkrivanjem orožja na ladji s cerado opravljal svoje delovne obveznosti, oprava katerih mu je enako kot vsakodnevni jutranji poveljniški sestanki onemogočila izrabo prostega dne tedenskega počitka.
Če javnega prevoza ni na razpolago (kar velja v tožnikovem primeru, ko uveljavlja za določene dele poti kilometrino, pri čemer gre za razdaljo 13,6 kilometra, torej za več kot eno uro pešpoti oziroma več kot eno uro dnevne časovne izgube), to pomeni, da je na podlagi drugega odstavka 5. člena Aneksa upravičen do stroškov le v višini kilometrine, kot mu jih je toženka izplačevala.