plačilo razlike plače - dejavnost vzgoje in izobraževanja - visokošolski učitelj - pedagoška obveznost
Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 v enem od istovrstnih sporov že zavzelo stališče, da drugi odstavek 37. člena ZVis ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, po katerem je število ur pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni.
Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
ZSPJS člen 16, 16/3.. ZIPRS1314 člen 62č, 62č/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3.
plačilo razlike plače - napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja (z izvzemom leta 2014), saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči ob premestitvi 1. 10. 2013, tri leta (brez leta 2014) pa so se iztekla šele 1. 10. 2017, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2017, čeprav je takrat imel 3 ocene odlično.
Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Besedilo "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2.
javni uslužbenec - napredovanje
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in tretjega odstavka 1. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela. Pravilno je pojasnilo, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je ugovarjal zoper odločbo toženke, s katerim je prevedla njegovo plačo zaradi prehoda v nov plačni sistem, določen z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), vendar nato po molku organa sodnega varstva v predvidenih rokih (osmi odstavek 100.a člena ZObr) ni uveljavljal. Tako preizkus pravilnosti prevedbe plače tožnika ni predmet tega spora in tožnikov zahtevek na zatrjevani nepravilni prevedbi ne more biti utemeljen.
Na podlagi 44. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.
ZZ člen 31, 31/2, 31/3, 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4.. OZ člen 239, 243.
razrešitev direktorja - javni zavod
Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor do dneva izteka mandata. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prikazati v pritožbi. Predpostavke odškodninske odgovornosti je potrebno jasno in določno zatrjevati, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da predpostavke odškodninske odgovornosti izhajajo iz navedb in predloženih dokazov tožnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reparacija - nadomestilo plače
Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska 1.726,10 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z zahtevanimi dodatki, kot so mu bili priznani za mesec junij 2018, ko je še delal.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izvedba dokaza po uradni dolžnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - policist
Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti
Tožnik (policist) je dopustil mladoletnici, da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljalo neupravičeno. V službenem času je priskrbel in užival alkohol ter omogočil in dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
ZSPJS člen 22.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 2, 4.
povečan obseg dela - trditveno in dokazno breme - plačilo razlike plače
Dodatek za povečan obseg dela pripada delavcu, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela.
Tožnik bi moral za posamezne mesece, za katere vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal oziroma kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel, da bi se njegovemu zahtevku lahko ugodilo. Jasno bi moral specificirati, katera dela je opravljal v posameznem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Dejstvo, da tožnikovo delo ni bilo normirano, tožnika ne razbremeni teh trditev.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 5, 5/1, 5/2, 5/3.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec
Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.
Glede na ugotovitve, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032803
ZDR-1 člen 156, 156/1, 156/2, 156/3.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni trdila, da je tožniku zagotavila tedenski počitek, na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 in da so obstajali objektivni, tehnični in organizacijski razlogi dela na dan tedenskega počitka ter mu je zato zagotavila tedenski počitek na drug dan v tednu, tako da bi tožniku zagotovila, v obdobju 14 zaporednih dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Priči sta namreč izpovedali, da je tožena stranka pripadnikom SV zagotavljala praviloma tedenski počitek v nedeljo, če je bil pripadnik v nedeljo dežuren, pa kakšen drug dan v tednu.
Nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
Zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi je utemeljen le, če delavcu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena, kar pomeni, če pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, delo pa se opravlja na podlagi takšne pogodbe.
Delavec nima neposrednega sodnega varstva glede tožbenega zahtevka za spremembo pogodbe o zaposlitvi, ampak mora najprej nasloviti zahtevo na delodajalca na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - diskriminacija
Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano.
Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.