ZDR-1 člen 200, 200/4.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/3.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec - sodno varstvo - čista denarna terjatev - notranja pot
Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno.
Pri obravnavani zadevi gre za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepoma. Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. "čisti denarni zahtevek", ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZJU člen 7.. ZDR-1 člen 6, 6/1, 217.. ZOFVI-UPB5 člen 109, 109/6.
neizbran kandidat - diskriminacija - izpolnjevanje razpisnih pogojev - dejavnost vzgoje in izobraževanja - učitelj
Določba 7. člena ZJU, na katero se opira sodišče prve stopnje, dejansko določa načelo enakopravne dostopnosti delovnih mest pri zaposlovanju javnih uslužbencev tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolj usposobljen za opravljanje delovnih nalog na delovnem mestu, vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo specialnega zakona in sicer Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki v 6. odstavku 109. člena v zvezi z zaposlovanjem strokovnih delavcev določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Skladno s to določbo je toženka lahko izbrala kateregakoli na razpis prijavljenega kandidata, saj nobeden od njih ni izpolnjeval razpisnih pogojev.
Po stališču pritožbenega sodišča je ravnateljica tožene stranke svojo izbiro med kandidati ustrezno pojasnila. Izbrala je kandidata, za katerega je ocenila, da je s pedagoškega vidika najbolj primeren za otroke. Kandidatka je bila že pred tem za določen čas zaposlena pri toženi stranki in se je izkazala kot zaupanja vredna oseba. Iz njene izpovedi ne izhaja, da bi tožnika obravnavala diskriminatorno po nobeni od osebnih okoliščin iz 1. odstavka 6. člena ZDR-1, saj na tožnikovo državljanstvo ali narodnost sploh ni pomislila, ker je tudi ona pripadnica italijanske manjšine v Republiki Sloveniji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00033317
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
vojak - misija - neizkoriščen letni dopust
Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019) izhaja, da udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. V navedeni zadevi je bil pripadnik SV sicer poveljnik oddelka, ki je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera udeležba tožnika, ki sicer ni bil vodja oddelka, pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku, saj gre le za drug vidik enakega cilja, to je učinkovito vodenje oddelka. Tega cilja namreč ni mogoče doseči, če se sestanka, ki ga skliče vodja oddelka, podrejeni pripadniki ne bi udeležili.
prepoved opravljanja dela - policist - javni uslužbenec
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik (policijski inšpektor) s tem, ko je občini svetoval in pomagal pri pripravi občinskih aktov s področja občinskih cest, prometne ureditve javnega reda in miru, ter pri pripravi dokumenta o ureditvi občinskih cest s prometno signalizacijo, opravljal dejavnost, ki je v nasprotju z 2. in 3. točko prvega odstavka 100. člena ZJU.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2, 5, 5/1, 5/3, 8, 8/1.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja, saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči 1. 6. 2008, tri leta (brez let 2011, 2013 in 2014) pa so se iztekla šele 1. 4. 2015, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2012, čeprav je takrat imel 3 ocene.
Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta.
ZSPJS člen 19, 19/1, 20, 20/1.. ZODPol člen 110, 110/2.. ZODPol-C člen 110, 110/2.. ZJU člen 149.
javni uslužbenec - premestitev - razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - napredovanje
Pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnikov primer podoben kot v zadevah VIII Ips 280/2016 in VIII Ips 291/2016, v katerih je javni uslužbenec že pred formalno premestitvijo dejansko opravljal ista dela kot po premestitvi na višje vrednoteno delovno mesto. Zato je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni šlo za tipični primer premestitve po 149. členu ZJU, ampak za "uskladitev" pravnega stanja, posledično pa je bil javni uslužbenec upravičen do ohranitve napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obravnavani primer ne temelji na takšnih posebnih okoliščinah dejanskega opravljanja dela, ampak na implementaciji določb 110. člena ZODPol-C.
ZJU člen 24.. URS člen 14.. ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2.
napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec - enakost pred zakonom
Za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede morajo od prejšnjega napredovanja (prve zaposlitve ali premestitve) miniti polna tri leta.
Vrhovno sodišče RS je pred kratkim sprejelo več odločitev v zvezi z odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, v katerih je izrecno zavzelo stališče v zvezi s tem, ali je opravljanje nekaterih nalog oziroma režim delovanja in življenja na mednarodni misiji mogoče šteti kot opravljanje dela za delodajalca in s tem za kršitev pravice do dneva tedenskega počitka. Tudi pritožbeno sodišče je v novejši praksi zavzelo stališče, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) tožene stranke. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilni del sodbe pravilno oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v predmetni zadevi pri tem ni bila uspešna.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - prevedba plače
Tožnik, ki se je v zahtevi skliceval na 3. a člen ZSPJS, spora ni zastavil le v okviru navedenih določb, na podlagi katerih se lahko preveri, ali mu je zakonito določena plača njegovega delovnega mesta, ampak širše - da naj se preveri pravilnost prevedbe iz leta 2008 oziroma naj se v to poseže na način, da se mu prizna razlika v plači za nazaj (od 5. 12. 2012 dalje) ter določi višja plača drugega delovnega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki pa ga sicer ne zaseda.
Zahteva in z njo povezana tožba ni ustrezno sredstvo za saniranje zatrjevane napačne prevedbe in posledično za ugoditev zahtevku. Tožnik je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 s 1. 8. 2008 razporejen na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II, ob tem mu je bila določena tudi prevedena plača. Tožnik ni zavrnil podpisa aneksa, da bi v zvezi s tem lahko sledila izdaja sklepa ter sodno varstvo. Prav tako sklenjenega aneksa ni razveljavljal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da lahko v tem sporu poseže v veljavno izvedeno razporeditev tožnika na delovno mesto sistemski administrator VII/2-II na način, da mu prizna plačo drugega delovnega mesta. Zmotno je izpostavilo, da veljavne podlage, na podlagi katerih tožnik zaseda navedeno delovno mesto, za presojo zakonitosti tožnikove plače niso pomembne.
plačilo razlike plače - dejavnost vzgoje in izobraževanja - visokošolski učitelj - pedagoška obveznost
Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 v enem od istovrstnih sporov že zavzelo stališče, da drugi odstavek 37. člena ZVis ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, po katerem je število ur pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni.
Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
ZSPJS člen 16, 16/3.. ZIPRS1314 člen 62č, 62č/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3.
plačilo razlike plače - napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni izpolnil obeh pogojev za napredovanje, tj. treh letnih ocen dela in triletnega napredovalnega obdobja (z izvzemom leta 2014), saj je tožnikovo napredovalno obdobje začelo teči ob premestitvi 1. 10. 2013, tri leta (brez leta 2014) pa so se iztekla šele 1. 10. 2017, zato ni mogel napredovati že 1. 4. 2017, čeprav je takrat imel 3 ocene odlično.
Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Besedilo "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3, 2, 2/2.
javni uslužbenec - napredovanje
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in tretjega odstavka 1. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela. Pravilno je pojasnilo, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je ugovarjal zoper odločbo toženke, s katerim je prevedla njegovo plačo zaradi prehoda v nov plačni sistem, določen z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), vendar nato po molku organa sodnega varstva v predvidenih rokih (osmi odstavek 100.a člena ZObr) ni uveljavljal. Tako preizkus pravilnosti prevedbe plače tožnika ni predmet tega spora in tožnikov zahtevek na zatrjevani nepravilni prevedbi ne more biti utemeljen.
Na podlagi 44. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.
ZZ člen 31, 31/2, 31/3, 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4.. OZ člen 239, 243.
razrešitev direktorja - javni zavod
Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor do dneva izteka mandata. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prikazati v pritožbi. Predpostavke odškodninske odgovornosti je potrebno jasno in določno zatrjevati, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da predpostavke odškodninske odgovornosti izhajajo iz navedb in predloženih dokazov tožnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reparacija - nadomestilo plače
Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska 1.726,10 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z zahtevanimi dodatki, kot so mu bili priznani za mesec junij 2018, ko je še delal.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izvedba dokaza po uradni dolžnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - policist
Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti
Tožnik (policist) je dopustil mladoletnici, da je bila prisotna v službenem vozilu z namenom zabave in se je s tem policijsko vozilo, za katerega je bila zadolžena nočna patrulja, uporabljalo neupravičeno. V službenem času je priskrbel in užival alkohol ter omogočil in dopustil uživanje alkohola mladoletnici, ki ji je dopustil tudi vožnjo službenega vozila. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj navedene kršitve močno krnijo ugled slovenske policije (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
ZSPJS člen 22.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 2, 4.
povečan obseg dela - trditveno in dokazno breme - plačilo razlike plače
Dodatek za povečan obseg dela pripada delavcu, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela.
Tožnik bi moral za posamezne mesece, za katere vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal oziroma kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel, da bi se njegovemu zahtevku lahko ugodilo. Jasno bi moral specificirati, katera dela je opravljal v posameznem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Dejstvo, da tožnikovo delo ni bilo normirano, tožnika ne razbremeni teh trditev.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 5, 5/1, 5/2, 5/3.
stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec
Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.
Glede na ugotovitve, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije.