TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se točka IV izreka sodbe, ki vključuje točko V, na novo glasi:

"IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 7. 2018 dalje obračunati bruto nadomestilo plače po nezakonito odpovedani pogodbi v višini 1.726,10 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska dalje do plačila, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 560,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska 1.726,10 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z zahtevanimi dodatki, kot so mu bili priznani za mesec junij 2018, ko je še delal.