ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Z javnim razpisom za direktorja toženke se je zahtevalo, da ima kandidat, med drugim, natančno opredeljeno časovno obdobje delovnih izkušenj (pet let), pri čemer ni bilo določeno, za kakšne delovne izkušnje gre, in pa znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami. Za ti zahtevi so se zahtevala dokazila, pri čemer je za zgolj časovno opredeljene delovne izkušnje dovolj dokazilo o delovni dobi (drugače bi bilo, če bi se na primer zahtevale delovne izkušnje z določenega področja ali na določenih delih). Dokazilo o delovni dobi je delovna knjižica in to je tožnica predložila. Za znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami pa je predložila listine, ki izkazujejo pridobljena teoretična znanja. Drugih listin ni bila dolžna predložiti.
Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica predložiti tako dokazila o teoretičnem kot praktičnem znanju s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami, nima podlage v razpisnih zahtevah. Znanje z določenega področja je lahko le teoretično znanje. Če bi se zahtevalo praktično znanje, bi moralo biti to v javnem razpisu jasno navedeno (v okviru delovnih izkušenj z določenega področja ali na določenih delih). Ker ni bilo, tožničina prijava ni nepopolna, ker takšnih praktičnih znanj ni izkazovala. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da toženka ni zagrešila postopkovnih kršitev s tem, ko je sprejela sklep in tožničino prijavo označila za nepopolno.
Označitev določene prijave kandidata na prosto delovno mesto za nepopolno je že sama po sebi kršitev, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, saj je izbira kandidata bistveno drugačna, če se določena prijava upošteva ali pa ne. Iz tega razloga je kršitev, ki jo je storila toženka, povzročila nezakonitost sklepa o izbiri kandidatke. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in da se toženki naloži ponovitev postopka izbire direktorja je utemeljen.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 8/1, 8/1-1, 9, 9/1, 10, 10/4.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da mu pripadajo vtoževani dodatki na podlagi dejanskega opravljanja dela v pogojih oziroma okoliščinah iz prvega odstavka 8., prvega odstavka 9. in prvega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa ni upoštevalo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnik moral za vsakega izmed navedenih treh dodatkov izpolniti tudi pogoj določitve s strani ministra oziroma na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministra, in ne sodišča.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00032451
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.. ZSPJS člen 32, 32/1.. KPJS člen 40.
dodatek za izmensko delo - delavci policije
Drži, da Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena KPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev, tj. ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo urada resničen in ne navidezen.
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 171, 171/1, 173, 173/2.
povračilo stroškov prevoza - napotitev na strokovno usposabljanje - službena pot
Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZPP člen 129, 224, 291, 324, 324/1, 347.
disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - subjektivni zastaralni rok
Tožnica je prerekala, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 11. 4. 2018, in je navajala, da je bila odločba izdana kasneje, tj. 15. 6. 2018. Ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP se kot datum odločitve šteje datum zasedanja senata komisije na seji dne 11. 4. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe organa druge stopnje. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (15. 6. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Navedeno pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 15. 5. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 11. 4. 2018.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3, 3/2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
ZSPJS v 17.a členu določa le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo na preizkusu ocene na komisiji, ne določa pa obveznosti vnaprejšnje predložitve dokumentacije ocenjevalca oziroma dokumentacije, s katero razpolaga komisija. Ker je bil tožnik na komisijo vabljen in mu je bil omogočen vpogled v dokumentacijo, se je o dokumentaciji, s katero je razpolagala komisija, lahko tudi izjasnil.
Ker sodišče za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti ni pristojno, lahko preverja le njeno objektivnost in nepristranskost.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v tujini, vsakodnevno opravljal različna opravila, pri čemer je poleg operativnih nalog, med katere spada tudi pripravljenost, opravljal tudi različna druga dela (imel je usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedena opravila ne predstavljajo opravljanje dela za toženo stranko, ampak so zgolj odraz načina bivanja in delovanja na misiji. Čeprav tožnik z opravljanjem takšnih opravil ni opravljal efektivnega dela za toženo stranko, pa ni mogoče zaključiti, da je bil prost in da mu je torej tožena stranka v tistem času zagotovila počitek. Sodišče prve stopnje je kot delovno opravilo sicer res navedlo tudi nošenje uniforme, vendar pa ni zgolj na to okoliščino oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 168, 168/2, 171, 171/1, 173, 173/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2.
Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.