DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032596
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - delovni čas
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032803
ZDR-1 člen 156, 156/1, 156/2, 156/3.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni trdila, da je tožniku zagotavila tedenski počitek, na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 in da so obstajali objektivni, tehnični in organizacijski razlogi dela na dan tedenskega počitka ter mu je zato zagotavila tedenski počitek na drug dan v tednu, tako da bi tožniku zagotovila, v obdobju 14 zaporednih dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Priči sta namreč izpovedali, da je tožena stranka pripadnikom SV zagotavljala praviloma tedenski počitek v nedeljo, če je bil pripadnik v nedeljo dežuren, pa kakšen drug dan v tednu.
Zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi je utemeljen le, če delavcu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena, kar pomeni, če pisna pogodba o zaposlitvi ne obstaja, delo pa se opravlja na podlagi takšne pogodbe.
Delavec nima neposrednega sodnega varstva glede tožbenega zahtevka za spremembo pogodbe o zaposlitvi, ampak mora najprej nasloviti zahtevo na delodajalca na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1.
Nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - diskriminacija
Tožena stranka je ustrezno obrazložila sklep o premestitvi, pri čemer je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU pristojno odločati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ter je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, kar je bilo v konkretnem primeru izkazano.
Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.
ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Z javnim razpisom za direktorja toženke se je zahtevalo, da ima kandidat, med drugim, natančno opredeljeno časovno obdobje delovnih izkušenj (pet let), pri čemer ni bilo določeno, za kakšne delovne izkušnje gre, in pa znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami. Za ti zahtevi so se zahtevala dokazila, pri čemer je za zgolj časovno opredeljene delovne izkušnje dovolj dokazilo o delovni dobi (drugače bi bilo, če bi se na primer zahtevale delovne izkušnje z določenega področja ali na določenih delih). Dokazilo o delovni dobi je delovna knjižica in to je tožnica predložila. Za znanja s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami pa je predložila listine, ki izkazujejo pridobljena teoretična znanja. Drugih listin ni bila dolžna predložiti.
Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica predložiti tako dokazila o teoretičnem kot praktičnem znanju s področja organizacije dela, vodenja in dela s skupinami, nima podlage v razpisnih zahtevah. Znanje z določenega področja je lahko le teoretično znanje. Če bi se zahtevalo praktično znanje, bi moralo biti to v javnem razpisu jasno navedeno (v okviru delovnih izkušenj z določenega področja ali na določenih delih). Ker ni bilo, tožničina prijava ni nepopolna, ker takšnih praktičnih znanj ni izkazovala. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da toženka ni zagrešila postopkovnih kršitev s tem, ko je sprejela sklep in tožničino prijavo označila za nepopolno.
Označitev določene prijave kandidata na prosto delovno mesto za nepopolno je že sama po sebi kršitev, ki bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, saj je izbira kandidata bistveno drugačna, če se določena prijava upošteva ali pa ne. Iz tega razloga je kršitev, ki jo je storila toženka, povzročila nezakonitost sklepa o izbiri kandidatke. Tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in da se toženki naloži ponovitev postopka izbire direktorja je utemeljen.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 8/1, 8/1-1, 9, 9/1, 10, 10/4.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da mu pripadajo vtoževani dodatki na podlagi dejanskega opravljanja dela v pogojih oziroma okoliščinah iz prvega odstavka 8., prvega odstavka 9. in prvega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa ni upoštevalo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnik moral za vsakega izmed navedenih treh dodatkov izpolniti tudi pogoj določitve s strani ministra oziroma na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministra, in ne sodišča.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00032451
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.. ZSPJS člen 32, 32/1.. KPJS člen 40.
dodatek za izmensko delo - delavci policije
Drži, da Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena KPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.