TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).