ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079034
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZDOdv člen 41, 41/3. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 358, 358-5. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7, 7/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - dokazno breme
Tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena ZDOdv se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2 x 40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR.
Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pisne izjave B. B., izpovedi A. A. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, zato ni podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079032
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNPPol člen 71, 71/3, 71/5. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97e. ZDR člen 2, 4. URS člen 22.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.
Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive, je v 37. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen ZObr). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.
ZJU člen 40, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1, 149/1-1, 150, 150/1, 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2. ZSPJS člen 20, 20/1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 335, 335/2, 339, 339/1.
javni uslužbenec - premestitev javnega uslužbenca - ukinitev delovnega mesta - razlika v plači
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je pojasnilo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, to je da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu, saj je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Premestitev javnih uslužbencev na novo sistemizirana delovna mesta je v pristojnosti predstojnika, ki mora pri tem spoštovati določila 158. člena ZJU. ZJU pa ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve sektorja, v katerem je delo opravljala tožnica ter posledično tudi ukinitve tožničinega delovnega mesta (kakor tudi vseh ostalih delovnih mest), ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.
V zvezi z uveljavljano razliko v plači (med 49. in 46. plačnim razredom) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica le-to utemeljevala le na nezakonitosti premestitve. Pravilno je pojasnilo, da tožnica svojih pavšalnih trditev, da naj bi ji bil napačno določen plačni razred zaradi nepravilnega upoštevanja napredovanj, kljub pozivu sodišča v tej smeri ni konkretizirala. Tožnica zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi popolnoma spregledalo 20. člen ZSPJS, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, praviloma obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.
ZNPPol člen 2, 17, 52, 52/1, 52/1-9. KZ-1 člen 20, 257, 257/1. ZJU člen 33, 33/2. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZDR-1 člen 20, 20/2, 87, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - rok za podajo izredne odpovedi - subjektivni rok - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika.
Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja kaznivih dejanj uslužbencev Policije ter preverjanje in ocenjevanje etičnega ravnanja in integritete uslužbencev Policije. Zato je s svojim ravnanjem, ki predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še bolj pa od vodje I., okrnil ugled toženke oziroma vseh policistov in ob tem celotne Policije ter Policiji povzročil materialno in moralno škodo ter ravnal v nasprotju z dolžnosti. Za odločitev ni bistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je dokazano, da je vedel za obstoj okoliščin, ki utemeljujejo varnostni zadržek za zaposlitev G. G., vendar je kljub temu podal oceno, da varnostni zadržek ni podan.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079033
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje glede na opisan način izvajanja te naloge ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje, da je dokazni postopek pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079993
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2/2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5. ZDOdv člen 41, 41/3. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo
Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19.
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj.
ZDR člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 122, 135, 191, 191/1, 307, 307/1, 307/3. ZNPPol člen 4, 162, 162/3. ZPP člen 337, 337/1. ZOro-1 člen 3. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - policist - predstojnik - rok za podajo izredne odpovedi - seznanitev delavca z izvedenimi dokazi - kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078529
ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas
Kriterije, kdaj se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je Sodišče EU med drugim pojasnilo v sodbi C‑742/19.
Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00078388
Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3, 3/4. ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - zdravnik specialist - zavrženje tožbe
Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZJU člen 100, 100/2. ZIntPK člen 37. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - opredelitev kršitve
V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078335
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
straža - varovanje državne meje - stalna pripravljenost - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - vojak
S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.