CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00078388
Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3, 3/4. ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - zdravnik specialist - zavrženje tožbe
Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZJU člen 100, 100/2. ZIntPK člen 37. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - opredelitev kršitve
V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078335
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
straža - varovanje državne meje - stalna pripravljenost - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - vojak
S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078531
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/14.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - delovni čas - plačilo razlike v plači
Sodišče prve stopnje je naloge v okviru A. (A. skupine) in B. (B.) ter vojaško urjenje, vaje in usposabljanje zmotno vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19. Ta izjema se nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene s področja uporabe Direktive 2003/88, kadar so te dejavnosti tako specifične, da neizogibno in trajno nasprotujejo vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma spoštovanju zahtev, naloženih s to direktivo. To velja za dejavnosti, ki jih opravljajo pripadniki oboroženih sil, ki jih zaradi njihove visoke usposobljenosti ali izjemne občutljivosti nalog, ki so jim dodeljene, lahko le z veliko težavo nadomestijo drugi pripadniki oboroženih sil s sistemom rotacije, ki bi omogočal, da se hkrati zagotovita spoštovanje maksimalnega delovnega časa in časa počitka, določenih z Direktivo 2003/88, ter dobro izpolnjevanje bistvenih nalog, ki so jim zaupane (75. in 76. točka obrazložitve; 20. točka obrazložitve VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZNPPol člen 13, 13/1. KZ-1 člen 143, 143/2, 143/7. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.
policist - izredna odpoved - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - vpogled v evidence
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da imajo ugotovljeni vpogledi v evidence podatkov znake kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov iz 143. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela, pri čemer mora po določbi prvega odstavka 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Zavzelo je pravilno materialnopravno stališče, da je nepooblaščen vstop v smislu drugega in sedmega odstavka 143. člena KZ-11 podan tudi, če delavec sicer ima pooblastilo za vstop v zbirko podatkov v okviru izvajanja delovnih nalog, a ga zlorabi na način, da vstopi v to zbirko iz razloga, ki je zunaj okvira izvajanja delovnih nalog. Čeprav je imel tožnik pooblastilo za vstop v evidenco eRisk, so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnih podatkov, saj v navedenih primerih ni uspel dokazati, da so bile fizične osebe, v podatke katerih je vpogledal, jasno in dokazno povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je bil v teku, in s tem povezane z izvajanjem delovnih nalog policista.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078588
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - delovni čas - sodba SEU - plačilo razlike v plači
V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077884
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 41. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sodba SEU - stalna pripravljenost - področje uporabe uredbe - izključitev
Merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže, kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Omenjena merila je zato treba uporabiti tudi v obravnavanem sporu.
V prvostopenjskem postopku je toženka trdila, da dejavnost, zaradi katere je tožniku odredila stalno pripravljenost (logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV), izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomeni začetno usposabljanje. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je glede na besedilo 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar poteka "v okviru začetnega usposabljanja te osebe". To stališče pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da originalno, to je po mnenju pritožbe angleško besedilo sodbe C-742/19, ne vsebuje besedne zveze "te osebe". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi C-742/19 jezik postopka slovenščina, na podlagi 41. člena Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29. 9. 2012) pa so besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka, verodostojna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo slovensko besedilo citirane sodbe. Ker niti iz trditev toženke niti iz izvedenih dokazov niso izhajala dejstva, ki bi potrjevala, da je tožnikovo opravljanje dela v času odrejene stalne pripravljenosti predstavljalo njegovo začetno usposabljanje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo obstoja te izjeme.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZNPPol člen 31, 31/4, 44, 44/1, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52, 52/3. ZJU člen 74, 74/2, 76, 76/3. ZPP člen 2, 2/1, 8, 70, 70/1, 72, 72/2, 212, 213, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 197, 257, 257/1.
razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - varnostni zadržek - dokazna ocena - policist - izločitev sodnika
Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja. Ker obstoj varnostnega zadržka ni pogojen s kazensko obsodbo, slednje ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do priloženih zapisnikov sej preiskovalne komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bilo ime tožnika izpostavljeno na sejah preiskovalne komisije, ne kaže na politično motiviranost sklepa o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077594
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3,. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/1, 46/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vojak - delovni čas - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.